Ljubljanska Osnovna šola Franceta Rozmana praznuje častitljivih 100 let.

Ob tej priložnosti je bila v torek, 29. novembra 2011 ob 18. Uri v veliki telovadnici šole slavnostna prireditev, na kateri je zbrane pozdravil tudi ljubljanski župan Zorna Janković.

Zgodovina Osnovne šole Franceta Rozmana

Bitenčev sklad in nova šolska stavba

Junija 1910 je deželni šolski odbor odločil, da se v Šentvidu sezida nova šolska zgradba. Odkupili so zemljo, ki se je imenovala »Vajdova ledina«, na posestvu Janeza Zormana. Načrt za novo šolsko stavbo je izdelal arhitekt Rudolf Petz, stroški gradnje so se v celoti pokrili iz Bitenčevega sklada. 14. oktobra 1911 je bila šola sezidana. Pred šolo je bila slovesnost in škof je šolsko zgradbo slovesno blagoslovil, nato pa so odprli njena vrata za občinstvo, ki si je lahko ogledalo njeno notranjost. Dva dni kasneje se je na šoli pričel pouk, po takratnem običaju z mašo. Takrat se je šola imenovala Ljudska šola v Št. Vidu nad Ljubljano, imela je pet razredov, vse v prvem nadstropju stavbe. Že v naslednjem letu je prešla v šestrazredno ljudsko šolo – osnovnošolsko izobraževanje je v tistem času trajalo šest let. Učenci Šentvida so lahko šolanje nadaljevali v obrtno-nadaljevalni šoli, ki je dobila svoje prostore v drugem nadstropju zgradbe. Za tiste čase je bila to zelo moderna šola s centralnim ogrevanjem in ponos Šentvida. V šolski stavbi sta imela svoje stanovanje šolski upravitelj in hišnik.
Šola je vse do razpada Avstro-ogrske, leta 1918, črpala sredstva iz Bitenčevega sklada za nakup učil in šolskih potrebščin. Iz šolskih kronik je razvidno tudi, da so vsako leto bogati prebivalci Šentvida prispevali denar, da so kupili šolske potrebščine revnim otrokom.

1. svetovna vojna

Med prvo svetovno vojno šolska zgradba ni bila namenjena le pouku. Čas vojne je zelo vplival tudi na šolo in pouk. Pouk se je leta 1914 začel kasneje, ker je šolske prostore zavzela vojska. V njih je bila začasna vojaška bolnica. Pouk je v času zavzetja vojske potekal v dvorani pri Cebavu trikrat na teden po dve šolski uri za vsak razred. Kasneje se je vojaška bolnica iz šole izselila. Z Zavodi so sklenili dogovor, da se je vojaške bolnica preselila v Zavode, del prostorov v stavbi pa je šola odstopila Zavodom, da so nekaj časa tukaj izvajali pouk.
Vendar je bil pouk še vedno večkrat moten, nekajkrat zaradi pomanjkanja obuval učencev. Otroci niso imeli zimskih čevljev, zato niso mogli prihajati v šolo. Revščina in pomanjkanje sta bili tudi na šoli. Šola ni imela denarja za nakup premoga, da bi ogrevali učilnice. Šolski upravitelj je prosil po Šentvidu ljudi, da so posodili peči, ki so jih namestili v učilnice in da so darovali drva, s katerimi so zakurili. Nekaj peči so šoli posodili Zavodi.
Učenci so pod vodstvom učiteljev sodelovali v t. i. vojno-pomožnih akcijah. Učenke so pletle nogavice in zapestnike za vojake, nabirali in sušili so listje robidnic za čaj vojakov, zbirali so medenino in svinec ter denarne prispevke za vojake, vdove in sirote.
Zanimiv je tudi zapis iz leta 1914, ko so učitelji dobili nalogo, da so po vaseh nadzorovali vzgojno problematične otroke. Učitelji so v obdobju 1. svetovne vojne pogosto popisovali zaloge živil, obseg posejanega krompirja in ostalih poljskih pridelkov.

Obdobje Kraljevine Jugoslavije

Leta 1918 je bilo konec 1. sv. vojne, Avstro-ogrska je razpadla in nastala je najprej Kraljevina SHS, kasneje Kraljevina Jugoslavija. V šolah se je odpravilo poučevanje nemškega jezika, enkrat tedensko se je uvedel pouk srbohrvaščine. Vzgoja in izobraževanje v tem obdobju sta temeljila na vdanosti do kralja in domovine. V ta namen je na šoli deloval Podmladek Jadranske straže. Uveden je bil obvezen pouk pletarstva, na šoli so potekali tečaji kmetijstva, sadjarstva in ročnih del. V šol. letu 1928/29 je bil v tej stavbi ustanovljen 1. razred državne meščanske šole, ki je bila v drugem nadstropju. Preden so v tej stavbi ustanovili meščansko šolo, so nadzidali en del šolskega poslopja in tako pridobili v vsakem nadstropju še po eno učilnico. Učenci so po zaključeni državni narodni šoli lahko nadaljevali šolanje v t. i. štiriletnih meščanskih šolah. Leta 1930 je bila z novo šolsko reforma ustanovljena 4-letna nižja narodna šola in 2-letna višja narodna šola.

Med 2. svetovno vojno na šoli poučujejo nemški učitelji

13. aprila 1941 so šolsko stavbo najprej zasedle italijanske čete, 30. aprila pa se v Šentvid vkorakali nemški vojaki. 8. maja so nemški vojaki prevzeli našo šolsko stavbo. Pouk se je takoj končal in učitelji so predčasno razdelili spričevala. Še isti dan so morali učitelji zapustiti stavbo in ključe izročiti nemškemu šolskemu upravitelju. Učitelji bi lahko obdržali službo le v primeru, da so znali govoriti nemški jezik in če so lahko navedli nemške sorodnike. Julija 1941 so v Šentvid prispeli nemški učitelji, ki so razdelili učence po razredih za eno leto nazaj, poučevali pa so le v nemškem jeziku. Otrokom so spremenili imena v nemška. V tem času je bila uničena vsa šolska knjižnica, vse učbenike in knjige v slovenskem jeziku so zmetali v peč. V času 2. sv. vojne je bila šola ves čas istočasno šola, bolnica in skladišče streliva.

1945-1950

Prva povojna leta. Bralca šolske kronike preleti najprej občutek velikega pomanjkanja hrane, obutve, knjig, učbenikov …; hkrati pa veliko zadovoljstvo in zanos, kako postavljati svet okoli sebe, tudi šolo, na novo. Mnogo udarniških akcij, prostovoljstva. Šolo so pomagale očistiti pripadnice AFŽ, sokrajani so pomagali pri beljenju prostorov. Otroci so v poletnem času obiskovali tečaje, po opravljenih tečajih so jih na podlagi ustnega spraševanja razdelili v razrede, glede na znanje, ki so ga pokazali. Leta 1945 je šola imela 6 razredov in 10 oddelkov. Izdani so bili novi začasni učni načrti, šele v naslednjem letu so šolarji in učitelji dobili tudi učbenike. V stavbi je dobila svoje prostore tudi XII. gimnazija.
Že leta 1945 je bila ustanovljena pionirska organizacija na šoli. Pionirji so pomagali pri obiranju žira, nabiranju železa, stekla, krp in pokončevanju koloradskega hrošča. Zaslužek so večkrat predali dijaški kuhinji, ki je kuhala toplo kosilo tudi za oddaljene in revnejše osnovnošolce. V šolski okolici je bil velik šolski vrt. Tudi od tu so šli pridelki v veliki meri dijaški kuhinji. Pionirski odred Franca Rozmana Staneta je skrbel za lik dobrega pionirja. Najboljši razred je dobil zastavico.

1950 – 1960

Zaradi prostorske stiske, ker je gimnaziji primanjkovalo prostora, se je pouk že leta 1951 začel v dveh izmenah. Gimnazija je morala vsako leto zavrniti nekaj učencev, ker ni bilo prostora za uvajanje novih oddelkov. Leta 1953 je XII. gimnazija dobila začasne prostore v Škofovih zavodih, dokler ni bila sezidana nova šolska stavba, kamor se je kasneje preselila tudi gimnazija.
Leta 1952 se je na šoli uvedel tudi otroški vrtec, ki je imel na šoli največ 3 oddelke. Šola pa je poskrbela, da se je za vrtčevske otroke zgradilo igrišče. Leta 1956 je bil odprt tudi oddelek za manj nadarjene otroke, da se je tudi tem otrokom omogočilo pridobivanje znanja.
Prelomno leto v tem obdobju je bilo leto 1955/56, ko je bila sprejeta nova šolska reforma in uvajanje osemletke ter novi programi gimnazij. Učitelji so se pripravljali na postopno uvajanje novih učnih načrtov. Leta 1957 so v novo šolsko leto z novimi učnimi načrti nastopili učitelji in učenci prvih treh razredov. Za ostale razrede se je z reformo za kakšno leto še počakalo, ker še niso bili pripravljeni novi učbeniki.
Leta 1956 je šola proslavljala 90-letnico šolstva v Šentvidu. Ob tej priliki se je šola po sklepu občinskega ljudskega odbora preimenovala v OŠ heroja Franca Rozmana Staneta, v šolski avli pa se je odkrila spominska plošča, ki bo vse spominjala na veliki dogodek. Istočasno je bila odkrita tudi plošča Andreju Bitencu, dobrotniku šole. V tem obdobju sta se v Šentvidu formirali dve osemletni osnovni šoli in V. gimnazija.

1960 – 1970

V skladu z novo republiško Ustavo, ki je bila sprejeta leta 1963 in še bolj utrjuje in poudarja pomen samoupravljanja, je bil sprejet tudi nov Zakon o osnovni šoli. Šole so začele delovati kot samostojni zavodi z lastnimi statuti in notranjimi pravnimi akti.Tudi učence se je navajalo na pomen samoupravljanja. Uveden je bil t. i. družbeno – komunalni pouk. Učenci so se seznanjali z delovanji raznih organov, na redovalnih konferencah so prisostvovali predstavniki pionirske in mladinske organizacije ter razrednih skupnosti.
V tem obdobju je bilo uvedeno veliko novega: šola v naravi kot nova oblika šolskega dela, mala šola, pouk prometne vzgoje, tekmovanje za Jurčičevo bralno značko … Za najboljše učence je bil ustanovljen Sklad bratov Ribar, najbolj prizadevni so dobili značko in včasih tudi knjižno ali denarno nagrado.
Velik poudarek je bil tudi na disciplini otrok. Preseneča podatek o uvedbi t. i. hora legalis za učence v času pouka in času počitnic. Nekaj časa so učenci v šoli nosili halje. Ustanovili so se varstveni oddelki, ki so bi v večji meri namenjeni kot oblika pomoči učencem pri pisanju domačih nalog in učenju. Učenci so največkrat, ko so popravili oceno, te varstvene oddelke zapustili. Na šoli sta nekaj časa delovala tudi dva oddelka glasbene šole. Pomemben dogodek je bila proslava ob 100-letnici šolstva v Šentvidu, ko je bil v avli v 1. nadstropju odkrit kip Franca Rozmana Staneta. Učenci so ves čas s prireditvami sodelovali na lokalni ravni, v okoliških tovarnah in v vojašnici Šentvid.

1970 1980

V šolstvu so se v tem obdobju pričele priprave na usmerjeno izobraževanje. V tem obdobju bi izpostavila še prehod na petdnevni delovni teden in kabinetni pouk. Izpraznilo se je hišniško stanovanje, tako so se pridobili novi prostori za varstvene oddelke.
Zanimiv je podatek o t. i. Dnevu samoupravljanja, ki ga zelo lepo opišejo v svojih spominih bivši učenci naše šole. Na ta dan so vsa opravila šolskega osebja prevzeli učenci, predstavniki pionirske in mladinske organizacije.
Ob 30-letnici smrti Franca Rozmana Staneta je šola v Ljudskem domu izvedla svečano prireditev, katere so se udeležili tudi njegovi ožji sorodniki.
Veliko vlogo je odigralo šolsko osebje pri agitiranju za 2. samoprispevek, ki se je namenil gradnji novih šol v Ljubljani. Določeno je bilo, da bo del tega samoprispevka dobila tudi naša šola za izgradnjo nove telovadnice. Z gradnjo novih šol pa je na naši šoli tudi pričelo upadati število vpisanih učencev.
Podoba Šentvida se zelo hitro spreminja. Veliko novih gradenj je že zaključenih, nekaj se jih na novo začenja. Z graditvijo nove Celovške ceste pa je šola izgubila precejšen del zemlje.

1980 – 1990

Razširjeni programi, zlasti šolska prehrana, PB, šola v naravi, fakultativni pouk ter nekatere interesne dejavnosti (tudi računalniški krožek) so si v tem obdobju utrli pot. Uvedeni so bili elementi celodnevne šole, najprej le v enem oddelku PB, postopoma v vseh. V nižjih razredih se je vse bolj uvajal integriran pouk, v višjih razredih pa nivojski pouk. Število vpisanih učencev v šolo pada, okoliške šole se med seboj dogovarjajo o sprejemu novih učencev iz šol, kjer je vpisanih otrok preveč. Šolska stavba je vedno bolj potrebna temeljite prenove.

1990 – 2000

26. junija 1990 je Slovenija razglasila neodvisnost, naslednji dan je bila napadena. Šola je morala usposobiti zaklonišče za krajane Šentvida in organizirati dežurno službo. V vzgojno-izobraževalni program so bile uvedene določene novosti. Leta 1991 smo pričeli z uvajanjem programa športnih oddelkov. Ti oddelki so imeli dvakrat v letu šolo v naravi in velik poudarek na športnih aktivnostih. Podaljšano bivanje so vodili športni pedagogi, v tem času so imeli eno uro športne vzgoje. Prav tako so športno vzgojo pri rednem pouku učili športni pedagogi. Izvajali so se tečaji drsanja, plavanja, tenisa … Prvič smo organizirali planinske šole v naravi s tečajem prve pomoči za učence sedmih razredov. Na razredni stopnji smo uvedli pouk tujega jezika. Začelo se je uvajati opisno ocenjevanje v prvih razredih. V tem obdobju smo uvedli tri ocenjevalna obdobja in jesenske, novoletne, zimske in prvomajske počitnice – vse z namenom, da bi se razbremenil pritisk na učence. V letu 1994/95 je šola v popoldanskem času gostila begunsko šolo za učence7. in8. razreda iz Bosne in Hercegovine. V tem letu so učenci pod vodstvom akademske slikarke prebarvali betonsko ograjo.
Leto 1995/96 je bilo za šentviško šolstvo jubilejno. 15. maja, ob 130-letnici šolstva v je bila spominska prireditev z odkritjem spominske plošče na hiši, kjer je bila prva enorazrednica. Spominsko ploščo je po ideji našega učitelja, akademskega slikarja g. Zaletela izdelal kamnosek J. Vodnik iz Podutika. Vse tri šentviške šole pa so pripravile kratek kulturni program. Istega leta se je šola priključila na internet. Aktivno smo se pripravljali na izobraževanje na daljavo, ker sta se dva naša učenca odpravila na pot okoli sveta.

Zadnjih deset let

Uvedeno je devetletno osnovnošolsko izobraževanje. V zadnjih letih smo polepšali zunanjost in notranjost šolske stavbe. Obnovili smo fasado in streho ter del šolskega igrišča. Posebej ponosni smo novo šolsko knjižnico, kjer se otroci radi zadržujejo. Prenovili smo nekaj učilnic in veliko ter malo telovadnico. Trudimo se, da bi v vse učilnice namestili novo informacijsko komunikacijsko opremo za sodobnejše izvajanje pouka. Ob koncu šolskega leta vsako leto pripravimo zaključno prireditev »Ritem na parketu«, meseca decembra pa božično-novoletni sejem za starše in krajane. Tradicionalni postajata tudi že proslavi »Pozdrav pomladi«, ki jo pripravijo učenci razredne stopnje in »Proslava ob kulturnem dnevu« meseca februarja, ki jo pripravijo učenci predmetne stopnje. Učenci preko šolske skupnosti radi sodelujejo v humanitarnih akcijah, pri razpravah na teme otroških parlamentov, pri organizaciji šolskih plesov…