Šestega septembra 2011 je preteklo natanko 110 let od dneva, ko je po Ljubljani zapeljal prvi tramvaj, ki je nadomestil fijakarje in kočije.

Kasneje sta tramvaj zamenjala najprej trolejbus in nato avtobus.

Na samem začetku je imelo podjetje mestnega potniškega prometa 14 tramvajev, 53 zaposlenih (16 sprevodnikov, 16 voznikov, 2 nadsprevodnika, 15 delavcev za vzdrževanje, 1 inženirja upravitelj, 1 nadkontrolorja, 1 pomožnega upravnika in 1 slugo). Investicijska vsota je znašala 1.026.718,39 kron.

Novica o otvoritvi cestne železnice, objavljena v časopisu Slovenec, dne 7. septembra 1901, se bere takole: “Danes zjutraj se je električna cestna železnica izročila svojemu namenu in se je začel redni promet. Železnica funkcijonira prav gladko. Kakor vsaka novost, obuja železnica veliko zanimanja. Seveda so vagoni danes skoro vedno polni. Tudi življenje po ulicah je s to napravo pridobilo in postalo nekako velemestno živahno.”

Obdobje tramvaja je 26. julija 1928 zamenjal avtobusni promet po Ljubljani. Prvih šest avtobusov je vozilo na progah Ljubljana-Medno, Ljubljana-Medvode-Kranj, Ljubljana-Cerklje-Kranj, Vič-Črnuče. Leta 1930 je Splošna maloželezniška družba d.d. zaradi izgub, ki jih je prinašal avtobusni prevoz, ukinila vse proge razen proge Vič-Črnuče. In leta 1931 so ponovno obudili tramvaj. Najprej je zapelje proti Šiški, mesec kasneje proti Viču, še kasneje pa proti Šentvidu. Tramvaji so bili enotno oblikovani: pobarvani zeleno-belo, na zunanji strani pa so nosili grb ljubljanskega zmaja. Število potnikov je v naslednjih letih presenetljivo hitro naraščalo. A kmalu je prišlo do gospodarske krize in ljudje so ponovno raje hodili peš ali kolesarili.

Zaradi prepotrebne sanacije postane leta 1937 (tedaj) Splošna maloželezniška družba mestno podjetje. V letu 1938 je mestna občina zgradila novo tramvajsko progo do Žal, podaljšala linijo do Most in od Dolenjskega kolodvora do Rakovnika, obnovila Dolenjsko linijo, kupila nove tramvaje in izdela nekaj lastnih v svojih delavnicah. Šele z vsemi temi povezavami je začela električna cestna železnica uspešno poslovati. Med vojno in po vojni so tramvaji ponovno doživeli obdobje recesije, saj ni bilo sredstev za njihovo vzdrževanje. Bili so izrabljeni, proge pa slabo vzdrževane. A potnikov je bilo vedno več. Leta 1949 se začne uveljavljati zahteva po širitvi in modernizaciji mestnega prometa. Prvi trolejbus je zapeljal proti Ježici. Ostale tramvajske linije pa je nadomestil avtobus.

Leto 1958 je bilo zadnje, ko je po Ljubljani vozil tramvaj. Po obeh fazah rekonstrukcije so glavni deli mesta povezani med seboj s sodobnim javnim mestnim prometom. Za Ljubljano v tistem času je bilo najprimernejše, da se je promet odvijal od središča proti vsem mestnim predelom kot so: Šentvid, Vič, Ježica, Rudnik, Moste in Žale.

Mestni potniški promet se je vedno bolj razvijal: pridobil je nove linije, uvedli so se rumeni pasovi. Zadnji trolejbusi so vozili leta 1971, ko so jih v celoti nadomestili avtobusi. Njihova prednost je so bile v neodvisnosti od električnih vodov, linije so se lahko hitro spreminjale in prilagajale, opremljeni so bili s sodobnimi radijskimi zvezami in uvedeno je bilo plačevanje voznine z žetoni.

Podjetje mestnega prometa je od svojega začetka pa vse do danes večkrat spremenilo svoje ime: na samem začetku »Allgemeine Kleinbahn Gesellschaft« (Družba malih železnic, nato Splošna družba malih železnic) se je kasneje preimenovala v »Cestna električna železnica«, »Električna cestna železnica«, »Ljubljana Transport«, »Viator«, »Integral« in nato v »Javno podjetje Ljubljanski potniški promet – LPP d.o.o.«.

Danes se Ljubljanski potniški promet – LPP d.o.o., katerega avtobusi prepeljejo tudi do 150.000 potnikov na dan, lahko pohvali s sodobni nizkopodni avtobusi s celovito opremo, ki vključuje povezavo avtobusa s sistemom sledenja, elektronsko voden plačilni sistem, klimatske naprave, notranje prikazovalnike, digitalne zaslone, preventivne kamere in opremo za osebe s potrebnimi zahtevami.

JP LPP, d.o.o.