V dolini ob sprehajalni poti med ljubljanskim živalskim vrtom in Mostecem bo v soboto, 6. 9. 2008, od 10. ure dalje potekala akcija odstranjevanja tujerodne rastline deljenolistne rudbekije (Rudbeckia laciniata).

Akcijo organizira Društvo študentov biologije v sodelovanju z Društvom biologov, finančno pa jo je v vrednosti 4.100 evrov podprl Oddelek za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana v sklopu projekta odstranjevanja tujerodnih rastlinskih vrst na območju barja Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Pod Rožnikom najdemo mnogo rastlin, ki so tujerodne, vendar pa niso vse invazivne. Najbolj problematična sta deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata), ki prihaja iz Severne Amerike, in Thunbergov češmin (Berberis thunbergii), ki so ga prinesli z južne Japonske. Za obe rastlini obstajajo dokazi, da sta "ušli z vrtov"; rudbekija je bila prvič zabeležena že leta 1868!
Češmin raste pretežno na eni lokaciji pod Rožnikom, deljenolistna rudbekija pa je razširjena po vsem hribu in je še vedno pogosta tudi na vrtovih (in izven njih) po vsem mestu.

 

 

 

Rudbekija se razmnožuje spolno s semeni in nespolno s podzemnimi poganjki. Zato moramo poleg nadzemnega dela odstraniti tudi podzemne dele, saj lahko iz vsakega dela korenine vznikne nova rastlina, vso maso pa je potrebno uničiti (sesekljanje, sežiganje). Češmin tvori rdeče plodove s semeni, vendar še ni znano, kako uspešno je tako razmnoževanje in širjenje.
Tujerodne (invazivne) vrste lahko s svojo (prekomerno) prisotnostjo rušijo ravnovesje, ki se je med samoniklimi vrstami na danem območju izoblikovalo v deset tisočih letih sožitja. Taka invazija je takoj za fragmentacijo in izgubo habitatov tretja največja grožnja biodiverziteti.
Invazivne rastline imajo zelo učinkovite mehanizme razširjanja – s semeni/plodovi in vegetativno širjenje s pritlikami; tvorijo goste sestoje, spreminjajo delovanje ekosistemov in s tem tudi njihovo uporabnost za človeka (sprememba požarnega režima, povečana erozija, boljše ali slabše zadrževanje vode ...); v primeru sorodnosti se lahko križajo z avtohtonimi vrstami. Take motnje so za ekosistem kot celoto neugodne. Ob cestah invazivne rastline večajo stroške vzdrževanja cestnih robov, nekatere pa vplivajo tudi na človekovo zdravje (npr. vse več ljudi je alergičnih na cvetni prah žvrklje (Ambrosia artemisiifolia)).
Kljub vsemu pa večina tujerodnih rastlin ne postane invazivnih, ampak se pojavijo le za nekaj sezon (pravimo, da so prehodne), nakar navadno izginejo.
Pri omejevanju invazivnih vrst je najboljša preventiva. Rastline same nimajo mehanizmov za aktivno premikanje, temveč potujejo s pomočjo človeka. Z globalizacijo in večanjem števila okrasnih rastlin v trgovinah in vrtovih se veča možnost podivjanja, kar še dodatno ogroža domačo floro in favno. Možnost uspevanja tujerodnih vrst se bo povečala tudi s klimatskimi spremembami.  Pomembno je izvajanje prepovedi uvažanja potencialno invazivnih rastlin, kar pa od države zahteva sistemski pristop. V pomoč so nam lahko različne mreže organizacij, ki spremljajo problematiko ter podajajo informacije znanja željnim ljudem o problematičnih vrstah (http://www.europe-aliens.org/).