Ali se vedeli: pomen odmrlih dreves v gozdu
Ko v gozdu opazimo mrtvo, odmirajoče ali padlo drevo, velikokrat pomislimo, da ga je treba »pospraviti« in odpeljati iz gozda, saj daje vtis neurejenosti in pomanjkljive skrbi za gozd. Pa je tudi v resnici tako?
Odmrlo lesno biomaso (oz. velike drevesne ostanke) v gozdu predstavljajo stoječe ali ležeče odmrlo drevje različnih vrst, dimenzij ter stopenj razkroja, debla, veje, panji in korenine. Odmrla lesna biomasa je nujna za nemoteno delovanje gozda in je pomemben življenjski prostor številnim vrstam organizmov, ki prispevajo k odpornosti gozda kot ekosistema, hkrati pa imajo pomembno vlogo pri kroženju hranil in skladiščenju ogljika, raznolikosti okolja ter biotski raznovrstnosti. Prav odmrli deli dreves so dom nekaterim živalim, glivam pa tudi rastlinam.
Kdo domuje v odmrlih drevesih?
Detli in žolne izdolbejo gnezdilna dupla v bolna in suha debla listavcev, redkeje iglavcev. Če iz gozdov, vrtov in parkov odstranimo vsa bolna in odmrla drevesa, te ptice, ki jim rečemo tudi primarni duplarji, nimajo veliko možnosti, da uspešno vzredijo nov zarod. Kasneje imajo manj možnosti za gnezdenje tudi sekundarni duplarji, kot so sinice, brglezi, škorci in smrdokavre, ki naslednje leto zasedejo gnezda žoln in detlov. Poleg tega se ptice hranijo tudi z insekti, ki živijo v odmrlih drevesih.
Mala štorovka foto: Luka Šparl
Razpoke, dupline in votline, ki nastajajo v drevesih, omogočajo rast mahovom in lišajem ter nudijo dom malim sesalcem, hroščem in netopirjem. Na njih prezimujejo, se razmnožujejo in prehranjujejo tudi polži, gliste, pajki, strige in drugi nevretenčarji.
Na trohnečem lesu se prehranjujejo in razmnožujejo tudi številne glive. S pomočjo encimov, ki jih izločajo, lahko presnavljajo celulozo in lignin, dva glavna gradnika lesa. Gre za dolgotrajen proces, v katerem na koncu nastane humus. S svojim presnovnim delovanjem glive in drugi razkrojevalci tako opravljajo zelo pomembno vlogo pri kroženju snovi v naravi.
Skrb za varnost
Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je zavarovano območje narave in prostor za rekreacijo, zato pri gospodarjenju z gozdom v bližini urejenih poti lastnike gozda pozivamo k odstranitvi nevarnega stoječega drevja, ki bi lahko padlo na pot, ter k odstranitvi sečnih ostankov. Sicer pa se v teh gozdovih prav zaradi vseh naštetih koristi namerno, tudi v skladu z naravovarstvenimi smernicami, pušča več odmrle lesne biomase. Na posameznih delih krajinskega parka je količina padlega drevja večja, saj je ostala po številnih ujmah na območju, kot je bil žledolom leta 2014.
Ko je drevo že enkrat na tleh, obiskovalcem ni več nevarno, z vidika kroženja snovi oziroma vnosa mineralnih hranil v gozdna tla in biotske pestrosti pa je njegov pomen izredno velik. Skrb za biotsko pestrost je tudi skrb za kakovost našega življenjskega okolja.
Količina odmrle lesne biomase je tudi eden od kazalnikov stanja gozdov
V letu 2010 je po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije količina stoječih in ležečih odmrlih dreves brez panjev in vej v Sloveniji znašala 10,11 m3/ha, kar predstavlja približno 4 % celotne lesne zaloge gozdnih sestojev. V pragozdovih pa je lahko ta količina celo nekaj 10-krat večja (ARSO Kazalniki okolja).
Skladno z Začasnimi upravljavskimi smernicami se tudi na območju Krajinska parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v gozdu pušča v povprečju vsaj 3 % odmrle lesne biomase glede na lesno zalogo v gozdnogospodarski enoti. Pomembno je tudi ohranjanje deleža odraslega drevja nad 30 cm premera (Pravilnik o varstvu gozdov, 2009; Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, 2015).
A velik pomen odmrle drevesne biomase v gozdovih ne sme biti izgovor za slabo gozdnogospodarsko prakso, puščanje sečnih ostankov na sečišču ali neizvajanje z odločbami Zavoda za gozdove Slovenije predpisanih del. Drevje z dupli, odmirajoče in odmrlo drevje ter preostalo biomaso je v gozdu treba puščati na način, ki ne predstavlja nevarnosti za večjo prenamnožitev vrst gliv, rastlin in živali, ki lahko povzročijo znatno gospodarsko škodo (Pravilniku o varstvu gozdov, 2009). Sušic pa ne puščamo ob urejenih poteh, kjer bi lahko ob padcu poškodovale mimoidoče.