Častna meščanka in častni meščan Ljubljane za leto 2020
Naziva častna meščanka in častni meščan za leto 2020 sta prejela prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in akad. zasl. prof.dr. Jože Mencinger.
Avtor: dr. Uroš Grilc
Potrebujemo drugačen človeški svet
Spoštovana častna meščanka Gabi Čačinovič Vogrinčič, kaj vam pomeni imenovanje za častno meščanko?
Danes sem hvaležna, srečna, zelo počaščena. A ko sem izvedela, da sem resnično izbrana za ta častni naziv, so me najprej preplavili dvomi, tesnoba, skrb – a smem, a sem vredna? Pomagalo mi je, ko sem razumela, da to ni priznanje samo meni, temveč socialnemu delu, znanosti in stroki, ki prinaša pomembna znanja za soustvarjanje skupnosti, ki jo potrebujemo v tem tisočletju, skupnosti, ki bo varovala javno dobro, človekove pravice, dostojanstvo vsakega človeka. Hvaležna in ponosna sem.
Kaj vam je v življenju dala Ljubljana, kako socialna je Ljubljana, kako solidarno mesto je Ljubljana?
V Ljubljani sem preživela vse svoje odraslo življenje, mnogo lepega je povezanega z Ljubljano. Oba z možem sva bila srečna, da sva po koncu študija lahko ostala na univerzi. V Ljubljani sem diplomirala in doktorirala, v Ljubljani sem dobila priložnost, da vse svoje delovno življenje učiteljice, raziskovalke ter soustvarjalke v procesih pomoči posvetim socialnemu delu. V Ljubljani je naš dom, v Ljubljani sta se rodila najina otroka, v Ljubljani so mnogi prijatelji. Milo prekmursko ravnico nosim v srcu, a Ljubljano imam rada, rada živim tu.
Ljubljana je socialna in solidarna, varuje javno dobro, spoštljivo ravna s pridobitvami socialne države iz časov socializma. Moje mesto skrbi za javno zdravstvo in šolstvo, kulturo za vse. A tudi Ljubljana zmore le do roba, ki ga določa brutalni neoliberalni kapitalizem. Želim si, da bi se skupaj zmogli upreti prav tu.
Kako preživljate čas socialnega distanciranja in kaj bi ob tej nenavadni izkušnji Ljubljančanom in Ljubljančankam položili na srce?
Preživljam ga solidarno, vse tedne sem doma, upoštevam vsa navodila, umivam si roke, uporabljam razkužila, nosim masko, vnukom maham na razdalji 10 m. Čuvam zapovedano fizično razdaljo za vse nas. A druženje, bližina z ljubimi ljudmi ostaja. Po telefonu, na Skypu, preko elektronske pošte, in mi veliko pomeni. V tej povezanosti doživljam novo povezanost ozaveščene skupnosti, ki podpira solidarnost in razmišlja o bodočnosti.
Vsem nam v Ljubljani želim, da varujemo in razvijamo dragoceno izkušnjo solidarne skupnosti, ki jo zdaj doživljamo. Dober izid iz pandemije ne more biti vrnitev v svet, kot je bil. V solidarni človeški skupnosti se zavedamo, da potrebujemo drugačen človeški svet. To bo svet, ki se bo usmeril v varovanje okolja, vode in zraka, v soočenje s podnebnimi spremembami in brezpogojno varovanje socialne države.
Ljubljana in Slovenija sta lahko zgled socialno naravnanega sistema
Spoštovani častni meščan dr. Jože Mencinger, vaša profesionalna pot je vseskozi povezana z Ljubljano. Se je vaš pogled na mesto skozi leta spreminjal?
Sem Jeseničan, v Ljubljano sem prišel kot študent leta 1960, od takrat bolj ali manj neprekinjeno živim v Ljubljani, od 1973 pa z družino v terasastih blokih v Kosezah, ki so morda najboljše naselje z vso infrastrukturo. Vse do upokojitve sem ostal vezan na Pravno fakulteto in Univerzo v Ljubljani.
Moj pogled na Ljubljano se je spreminjal tako, kot se je spreminjalo mesto, ki po mnenju tujcev sodi med najčistejša in najvarnejša mesta, ki ima vso infrastrukturo, kakršno imajo milijonska mesta, obenem pa je pol ure oddaljena od Krvavca in poldrugo uro od morja. Živeti v Ljubljani je zato prijetno; v eni uri lahko s kolesom prideš od severa na jug ali od vzhoda na zahod.
Čas koronavirusa je do temeljev pretresel globalno ekonomijo. Ste velik kritik liberalnega kapitalizma, ki se je v tem času izkazal za nedelujočega. Kakšen bi bil torej sistem prihodnosti, ki bi prenesel tudi takšne pretrese?
Že v gimnazijskih letih sem se proglasil za socialnega demokrata in to tudi ostal; za socialno demokracijo sem se navdušil med počitniškim delom v Hamburgu. Seveda je moja kritika liberalnega kapitalizma razumljiva. Morda je prav zdajšnja nepričakovana in edinstvena kriza pokazala vse slabosti liberalnega kapitalizma in prednosti gospodarstva z javnim zdravstvom, šolstvom in socialnim varstvom. Celo ljudje, ki jim je država v napoto, kadar je ne rabijo, zdaj iščejo njeno pomoč. Ob vsej nesreči, ki jo je prinesel virus; gospodarski problemi nas še čakajo in bodo po jakosti podobni tistim iz leta 1930, pa se zdi, da je kriza naznanila konec vere v nebrzdani kapitalizem.
Ali mesto, kot je Ljubljana, ki je znana kot mesto solidarnosti, pri tem lahko začrta nov družbeni sistem, ki bo pravičen za vse in trajnostno naravnan?
Ljubljana sama seveda ne more začrtati novega družbenega sistema, tudi Slovenija ga ne more. Lahko pa sta tako Ljubljana kot Slovenija zgled delovanja socialno naravnanega sistema. O tem, kako dobro nam dejansko gre, morda največ pove tale zgodba. Po šestdesetih letih od študija v ZDA me je obiskal sošolec iz Čila. Ni se mogel načuditi čistosti mesta in kar naprej me je spraševal, kje pa imate reveže.
Kako preživljate čas socialnega distanciranja in kaj je ta zahtevna izkušnja koronavirusa prinesla dobrega?
Ne bom rekel, da se mi je kar nekaj omejitev zdelo nesmiselnih in neumnih, a sam z njimi nisem imel problemov. Celo pogosteje kot sicer sem šel po gozdu na Rožnik. Morda nimam prav, a zdi se mi, da so ljudje postali prijaznejši. Objektivno pa gotovo drži, da je koronakriza povečala čistost zraka, ki pa v Ljubljani nikoli ni bila problem.
---
Zahvali častne meščanke in častnega meščana
