Cukrarna: Na poti
19. septembra 2019 smo v parku na Ambroževem trgu odprli intervencijo v javni prostor "Na poti" umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča. To je prvi projekt, s katerim začenjamo program Cukrarne, novega prostora umetnosti, katerega odprtje je predvideno za pomlad leta 2021.
Po usodnem požaru leta 1858 je bilo zaradi nepazljivosti delavca za nekoč največjo rafinerijo sladkorja v monarhiji konec proizvodnje, za poslopje cukrarne pa se je začelo novo življenje, polno razburljivih zgodb in usod ljudi, ki so v njej delali in živeli. Pestra zgodovina stavbe, ki je v marsičem povezana z mnogimi še živečimi ljudmi tega mesta, je seveda najbolj poznana po predstavnikih moderne, ki so v njej preživljali razuzdane pa tudi najbolj bridke trenutke svojega življenja. Zgradba je inspirirala mnoge ustvarjalce, zato se njena podoba in zgodbe njene notranjosti in življenja v njej zrcalijo v številnih literarnih delih tako Otona Zupančiča in Josipa Murna kot predvsem Ivana Cankarja.
Gradimo nov prostor kulture
Ker obnova stavbe še poteka, smo se odločili, da prihajajoči prostor kulture naznanimo s projekti, lociranimi v njeni neposredni okolici. Zgradba se namreč nahaja v degradiranem območju v neposredni bližini centra mesta in bo z novo kulturno dejavnostjo ter celostno ureditvijo prostora okoli tovarne, nedvomno pripomogla k revitalizaciji tega dolga leta opuščenega dela mesta. V okolici cukrarne stojijo pravi arhitekturni biseri – od znamenite okrogle garažne hiše Savina Severjeva iz leta 1969 in nenazadnje leta 1944 postavljene Plečnikove zapornice na Ljubljanici. Zapornica je bila za Plečnika nekakšen simboličen zaključek mestnega središča, kar je ostal do danes in prav zato je oživitev tega predela mesta s cukrarno nekakšno nadaljevanje nezaključene zgodbe. Plečnik si je namreč v sodelovanju s svojim študentom Borisom Kobetom zamislil tudi ureditev Ambroževega trga, ki pa je bila le delno izvedena. V njuno zasnovo trga je bila vključena obstoječa postavitev Hrenovega znamenja (1842) in kostanji ob njem in znamenita Plečnikova klop, od znamenja v smeri proti cukrarni pa centralna os parka s sredinsko pravokotno razširitvijo, ki ni bila v celoti realizirana, jo pa nakazujejo ob levi in desni stranici postavljene klopi. Na obeh straneh osrednjega kvadrata so stopnice, ki na severni strani povezujejo park z zapornico in na južni strani s ploščadjo ob Poljanski cesti.
Na Poti
Mateja Andraža Vogrinčiča smo povabili, da v parku, katerega zgodovina je nekoliko manj poznana prebivalcem Ljubljane, s posegom v prostor sproži razmislek o okolišu kot tudi o cukrarni sami. Umetnik se je odločil za intervencijo v sam park in z gradbenim materialom, pridobljenim z gradbišča cukrarne tlakoval centralno os – pot, ki vodi skozi park od križišča proti tovarni. Pot je tlakovana z zdrobljenim materialom kritine (granulat), ki je bil nekoč del stavbe. Prostorska intervencija tako na zelo ekspliciten način povezuje park s Cukrarno, prva tako pa s poudarjanjem centralne osi metaforično naglašuje pot v smeri centra proti stavbi. Tako naslov intervencije Na poti ne aludira le na prihajajočo spremembo namembnosti tovarne iz rafinerije sladkorja v center kulture, temveč v svoji dobesednosti govori tudi o sami prostorski intervenciji. Umetnik odstranjeni material reciklira in s peskom, ki je zaznamovan s preteklostjo, tlakuje pot do stavbe, v kateri se bo pisala nova zgodovina prostora in mesta.