Cukrarna, nov prostor sodobne umetnosti v Ljubljani
V petek, 24. septembra 2021, svoja vrata za javnost odpira prenovljena Cukrarna – nov prostor za produkcijo in prezentacijo sodobne umetnosti.
Eden najbolj monumentalnih primerov industrijske arhitekture v Ljubljani, vir navdiha četverice modernistov, sodoben razstavni prostor, pa tudi urbanistična zanimivost, ki vabi, da se ob Ljubljanici sprehodimo do vzhodnega roba mestnega središča – vse to je Cukrarna.
Doprinos k revitalizaciji urbanega prostora
Obsežno rekonstrukcijo objekta Cukrarna, ki je potekala od leta 2018 v okviru Projekta ureditve Galerije Cukrarna, smo financirali skupaj z Evropskim skladom za regionalni razvoj in Republiko Slovenijo.
Cukrarna danes. Foto: N. Rovan
Projekt smo izvedli v okviru mehanizma celostnih teritorialnih naložb, ki so namenjene odpravi degradacije in revitalizaciji urbanega prostora, dodeljena EU sredstva v višini 13,5 mio EUR pa smo že v celoti izčrpali.
Z rekonstrukcijo obstoječega objekta in ureditvijo okolice smo izboljšali urbano okolje in še dodatno oživili širše mestno središče. Prav tako smo odpravili fizično oviro, ki je ovirala mobilnost na tem delu Poljanskega nasipa in tako onemogočala najoptimalnejšo povezavo med mestnim središčem ter urbaniziranimi območji na vzhodu mesta.
Utrinek z odprtja Cukrarne, ki je potekala v sredo, 22. septembra 2021. Foto: N. Rovan
Izboljšali smo tudi družbeni vidik rabe prostora, saj je po izvedbi projekta območje z novimi vsebinami in ureditvami postalo dinamičen, programsko bogat in družbeno živahen ter varnejši in prijetnejši prostor, zanimiv tudi za večkraten obisk tako prebivalcev kot obiskovalcev Ljubljane.
CUKRARNA V ŠTEVILKAH
366 oken
5679 m2 površina celotne stavbe
1828 leto izgradnje
1858 prenehanje delovanja tovarne zaradi požara
2018 pričetek prenove
23.2 milijonov evrov (z DDV) vrednost projekta
4 galerijski in 1 večnamenski prostor
10000 izrezanih krogov v stenskem ovoju
15 umetnikov, ki sodelujejo na prvi razstavi
Prenova po smernicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je leta 2009 oblikoval smernice za pripravo strokovnih podlag za javni natečaj za ureditev celotnega območja Cukrarne. Rekonstrukcija objekta je vključevala tudi ureditev okolice z namenom oživljanja širšega mestnega središča. Namen je bil ohraniti predvsem lupino in s tem spomin na objekt skozi celotno obdobje njegovega obstoja in uporabnosti.
Zapis odgovorne konservatorke z Zavoda za varstvo kulturne dediščine o prenovi Cukrarne
Upravljanje Galerije Cukrarna je v rokah Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Na fotografiji župan Zoran Janković z Blažem Peršinom, direktorjem MGML. Foto: N. Rovan
Arhitekturna zasnova biroja Scapelab
Arhitekturni projekt avtorjev Marka Studna, Borisa Matića in Jerneja Šipoša iz biroja Scapelab se je naslanjal na zgodovino Cukrarne, predviden nov program in usmeritev v prihodnost, pa tudi na slabo stanje obstoječe konstrukcije.
Analiza stanja materialov pred začetkom prenove je pokazala, da je ostenje tik pred porušitvijo. Cukrarno smo skupaj s predstavniki MOL in ZVKD rešili v zadnjem trenutku, sicer bi jo doletela usoda ljubljanskega Kolizeja ali celjskega Rakuševega mlina.
Analiza stanja materialov pred začetkom prenove je pokazala, da je ostenje tik pred porušitvijo. Foto: N. Rovan
Bistven del prenove je bila statična sanacija, ki je dotrajano obstoječo konstrukcijo ojačala do mere, ki ustreza sodobnim standardom, hkrati pa stavbo opremila s povsem neodvisno novo notranjo konstrukcijo. Zunanja podoba nekdanje tovarne s kar 366 okenskimi odprtinami je spomeniško zaščitena in je predstavljala tisti del objekta, ki so ga tudi arhitekti želeli ohraniti, saj je bistvena za ohranjanje identitete Cukrarne. Zunanje zidove so zato v fazi prenove podprli z jekleno varovalno konstrukcijo, nato pa opečno konstrukcijo utrdili s točkovnim injektiranjem betona. Podporna konstrukcija iz časa gradnje je opravila svojo funkcijo, danes pa se stavba v celoti opira na nove sovprežne betonske stene v notranjosti, podprte z betonskimi piloti uvrtanimi do globine 20 m. Sovprežno steno zaključuje betonski venec in nanj obešena jeklena strešna konstrukcija, ki je nadomestila prejšnje, povsem razpadlo ostrešje. Sodobna intervencija v izpraznjenem notranjem prostoru Cukrarne – dva galerijska volumna sta obešena na novo betonsko konstrukcijo in nikakor ne obremenjujeta izvirnega opečnega oboda.
Foto: N. Rovan
V procesu gradnje je bilo v objekt vgrajenih kar 500 kamionskih hrušk betona in uporabljenih 862 ton jekla. Nova nosilna konstrukcija temelji na obodni kadi novo izkopane kleti, katere izkop je bil zaradi občutljivega stanja obstoječih zidov časovno zahteven postopek. Ob izkopu je bilo z lokacije odpeljanih v dobrem letu dni kar 3000 kamionov materiala.
Glavni vhod v stavbo je urejen z rečne strani, ploščad pred njim pa povezuje peš in kolesarsko pot, ki vodi vzdolž Poljanskega nasipa. Pritličje je edini del stavbe, osvetljen z naravno svetlobo; za oba galerijska volumna je predvidena regulacija svetlobe, prezračevanja, temperature in vlage. Lebdeča kubusa sta oblečena v perforirano pločevino, ki poleg estetskega značaja, ki vpeljuje enotno zunanjo podobo novih prostorskih intervencij, zadošča tudi funkcionalnim zahtevam: pod njo je skrita zvočna izolacija, ki v prostorni galeriji absorbira odmeve, in del strojnih instalacij.
Foto: N. Rovan
V novi kleti so urejeni večnamenska dvorana, garderobe, sanitarije za obiskovalce, toplotna postaja in delavnica. V pritličju je bar, ki so ga arhitekti v nasprotju z galerijo odeli v črno, ena izmed sten pa razkriva izvirno opečno konstrukcijo.
Foto: N. Rovan
»Zares zadovoljni smo s tem, kako v novi Cukrarni hkrati obstaja historično in moderno. Opredeljuje ju razmik med notranjimi volumni in obodnim ostenjem, ki je pravih dimenzij in v pravem razmerju. Obiskovalec nezavedno dobi občutek, da je nekaj povsem novega našlo prostor v nečem zelo starem. Tako kot ga bo tudi sodobna umetnost.« (Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš)
Zgodovina Cukrarne
Cukrarno določa njena bogata in preobrazb polna zgodovina. Poslopje je bilo leta 1828 zgrajeno v nekaj mesecih kot sladkorna rafinerija, v kateri je leta 1835 zasopihal tudi prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. Kasneje so poleg opečne osrednje stavbe prizidali še stanovanjski del, ki ga danes od matične stavbe ločuje Fabianijev most. Stene so bile zaradi svoje 24 m višine v pritličju debele tudi po dober meter, do vrha stavbe pa se je njihova debelina več kot prepolovila. V času svojega obstoja je bila stavba večkrat prezidana in nadzidana, njene transformacije pa so narekovali številni načini uporabe, ki so se v njej zvrstili skozi desetletja. Po velikem požaru v rafineriji leta 1858 je bila Cukrarna preurejena v tobačno in nato tekstilno tovarno, kasneje so bili v njej nameščeni vojaki, po potresu 1895, ki ga je zaradi trpežne konstrukcije preživela, pa je bila v vedno večji meri zasedena z zasilnimi stanovanji, v katerih so prebivali najranljivejši mestni sloji. Simbolno identiteto Cukrarne so pomembno zaznamovali književniki slovenske moderne (Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar, Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Cvetko Goljar, Radivoj Petruška in drugi), ki stanje v stavbi v svojih delih pogosto tudi opisujejo. To stanje se je zlagoma slabšalo že vse od druge polovice 19. stoletja, in čeprav so bili deli stavbe tu in tam sanirani, je bila večina te prostorninsko najobsežnejše ljubljanske zgradbe v veliki meri prepuščena propadu.
Dnevi odprtih vrat
Prenovljeno Cukrarno in prvo otvoritveno razstavo z naslovom Čudovitost spomina si lahko ljubitelji kulture in odlične arhitekture brezplačno ogledajo na dnevih odprtih vrat vsak prvi vikend v mesecu do konca leta.
Foto: N. Rovan
Razstava Čudovitost spomina kot osrednjo temo izpostavlja prepletanje preteklosti ter sedanjosti. Kontekst lokacije nekdanje rafinerije sladkorja in njene zgodovine sta nudila umetniški vodji Cukrarne in kustosinji razstave, Alenki Gregorič konceptualni okvir za razstavo Čudovitost spomina, ki kot osrednjo temo izpostavlja prepletanje preteklosti ter sedanjosti.
Foto: N. Rovan
Prikazana dela tematizirajo vprašanje spomina kot kolektivne in individualne izkušnje ali kot stvari občutenja in racionalizacije, pri čemer kustosinja jukstapozira zaznamke, zapise, arhive, pripovedi in najdene predmete. Dela lahko zato razumemo kot hommage zgodbam, iztrganim iz pozabe, hkrati pa so prepletena s spomini, zapisanimi v stavbo Cukrarne.
Foto: N. Rovan
Foto: N. Rovan