Poslovila se je Anita Ogulin, velika humanitarka in častna meščanka Ljubljane, ki je vse svoje življenje posvetila pomoči drugim, predvsem otrokom. Od Anite Ogulin se bomo poslovili na žalni seji Mestnega sveta MOL.

Bila je odločen glas tistih, ki jih je življenje vedno znova preizkušalo. Videla je tisto, pred čemer si je večina zatiskala oči. Čutila in slišala je vse tiste, ki jih je življenje ustavilo, ki so bili prezrti, odrinjeni in osamljeni. Nudila jim je neomajno podporo in jih spodbujala na njihovi življenjski poti.

Anita Ogulin je naziv častna meščanka Ljubljane prejela leta 2018, v obrazložitvi naziva pa smo zapisali: »Ko se je pred desetletjem začela kriza, bi si »teto Anito« morali izmisliti, če ne bi že bila tu, na moščanski Zvezi prijateljev mladine, usposobljena in pripravljena zastaviti učinkovite modele podpore pomoči potrebnim ter tkati mreže za njihovo uresničevanje. Od malega je bila vajena delati; zanjo je bila samoumevna pomoč šibkejšim sovrstnikom in invalidnim odraslim. Kalila se je kot prostovoljka – in je prostovoljka ostala kljub redno podaljšanim delovnikom in funkciji predsednice. Njenih uspešnih projektov je veliko, njen ključni dosežek pa je projekt Botrstvo – trdnejše in trajnejše povezovanje donatorjev, medijev in deprivilegiranih, s katerim si prizadevamo kolikor toliko izenačiti možnosti otrok iz gmotno šibkih družin. Naziv častne meščanke ni le zahvala in izraz hvaležnosti vseh, ki jim je Anita Ogulin neposredno in posredno pomagala, je tudi potrditev upanja in zaupanja, da noben človek pri nas ne bo ostal sam in pozabljen«.
Anita Ogulin bo za sabo pustila praznino, ki je nihče ne bo mogel zapolniti. Glede odnosa do soljudi nam je vedno nastavljala ogledalo, tudi v pogovoru za glasilo Ljubljana, kjer je med drugim povedala, kako lahko vsi ponudimo pomoč oziroma podporo: »Politične in družbenoekonomske razmere so nas tako zelo odtujile in žal močno razslojile. Zato je pomembno, da se potrudimo biti pozorni na okolico, v kateri se gibljemo, se ozirati okoli sebe. In preprosto čutiti sočloveka. Tistega, ki ne zmore pogleda v oči, ki se ne vključuje v pogovor in ki se umika druženju. Spoštljivo pristopimo in nevsiljivo pričnimo pogovor. Predvsem pa poslušajmo – in slišimo. Prav vsak človek v stiski daje verbalna in neverbalna sporočila. In če sami tega ne zmoremo zaznati, se obrnemo na tistega, za katerega vemo, da se zna približati, s tem pa tudi ukrepati. Ni enostavno in mnogi tega ne zmorejo. Otroci hrepenijo po prijateljih, druženju, enakosti, zato svojim otrokom ne izbirajmo prijateljev, ne zapovedujmo jim, s kom se ne smejo družiti. In če zmoremo, skupaj s svojimi otroci peljimo v gledališče, kino, na izlet ali sprehod tudi otroke, za katere vemo, da ostajajo doma. Da so sami in izključeni«.
Celoten pogovor preberite tukaj.

Anito Ogulin bomo ohranili v spoštljivem spominu.