Poslovil se je Miran Goslar, častni meščan Ljubljane ter velika osebnost Mercatorja in celotnega slovenskega gospodarstva. Od častnega meščana Mirana Goslarja se bomo poslovili na žalni seji Mestnega sveta MOL v ponedeljek, 6. maja 2024, ob 13.30 uri.

Miran Goslar je naziv častni meščan Ljubljane prejel leta 2009 na slavnostni seji Mestnega sveta MOL ob mestnem prazniku. Takrat smo v obrazložitvi zapisali:
"Miran Goslar se je rodil leta 1928. Za generalnega direktorja Mercatorja je bil imenovan aprila 1975. V desetih letih njegovega delovanja v tej organizaciji se je nekdanja, pretežno notranje trgovinska dejavnost razvila v močno in čvrsto povezano organizacijo združenega dela različnih gospodarskih dejavnosti. Že v letu 1980 je bil SODZ Mercator druga največja pretežno trgovska organizacija v Sloveniji in peta v merilu celotne Jugoslavije, tudi na račun združitev novih podjetij v Mercator, katerih val je bil največji med leti 1975 in 1980. Že v letu 1977 je bil na pobudo Mirana Goslarja in po njegovem konceptu izdelan in sprejet samoupravni sporazum o združitvi v Mercator, sestavljeno organizacijo združenega dela za dejavnost kmetijstva, industrije, trgovine, gostinstva in storitev. Ima velike zasluge za poslovni uspeh, uveljavitev in razvoj sestavljene organizacije združenega dela, saj brez njegove osebne prizadevnosti in vpliva, ki ga je znal uveljaviti v razreševanju problemov, ne bi bilo takšnih uspehov. Z vztrajnostjo pri usklajevanju različnih interesov med delovnimi organizacijami združenega dela in temeljnimi organizacijami združenega dela iz različnih dejavnosti in regij je uspel ustvariti vzdušje vzajemnosti in zavesti, da so skupni uspehi tudi uspehi posameznika. Konec leta 1985 je z močno zavzetostjo Mirana Goslarja in ostalih poslovodnih struktur prišlo do realizacije aktivnosti ter združitve SOZD-ov Mercator na eni strani in KIT ­ kmetijstvo, industrija, trgovina na drugi strani, katere cilj je bil razmeroma preprost: znotraj združenega gospodarskega sistema vzpostaviti verigo od primarne kmetijske proizvodnje do trgovin, podprto z močno interno banko. SOZD Mercator - KIT je postal daleč največje integrirano podjetje v Sloveniji in se hkrati povzpel na vrh tudi v jugoslovanskem merilu. Zakon o podjetjih je leta 1989 omogočil, da se Mercator organizira kot holding in vpise v sodni register kot Poslovni sistem Mercator, delniška družba. To je bilo možno z neodplačanimi prenosi kapitala članic SOZD-a na družbo mater in od nje nazaj kot kapitalski vložek družbe matere na družbe hčere-članice. Miran Goslar je vložil ogromno energije, da je zadostil zakonskim določilom in hkrati interesom članic sistema. Ta sprememba je zahtevala popolno spremembo miselnosti vseh vpletenih, popoln zasuk od samoupravljanja in družbene lastnine h kapitalu in njegovim prepoznavnim lastnikom. Z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij se je tudi v Poslovnem sistemu Mercator začela privatizacija, ki se je končala leta 1995 z vpisom v sodni register. Idejni oče Mercatorjeve certifikatske privatizacije je bil prav Miran Goslar. Projekt navedene privatizacije je bil po obsegu kapitala, ki se je lastninil, največji v srednji Evropi. Miranu Goslarju je uspelo privatizacijo izpeljati pošteno v dveh smereh: da ni bil oškodovan družbeni kapital in da niso bili oškodovani Mercatorjevi zaposleni. Upokojil se je leta 1993 in do leta 1997 ostal predsednik Mercatorjevega nadzornega sveta. Miran Goslar je ključna osebnost Mercatorjeve privatizacije, njene celovitosti in Mercatorjeve neokrnjene prepoznavnosti do danes. Je tudi znan družbenopolitični delavec, ki je bil aktiven na mnogih področjih družbenega življenja. Bil je predsednik Skupščine občine Ljubljana Šiška, predsednik Gospodarskega zbora in predsednik Republiškega zbora Skupščine SRS, predsednik Splošnega združenja trgovine Jugoslavije, član Izvršilnega~ odbora Gospodarske zbornice Slovenije itd. Leta 1986 je prejel Kraigherjevo nagrado, leta pred tem pa najvišje priznanje, ki ga je Ljubljana podeljevala svojim občanom oziroma organizacijam za njihove zasluge. Ker Miran Goslar ni samo velika osebnost Mercatorja, ampak tudi Ljubljane in celotnega slovenskega gospodarstva, smo mu zaradi izjemnih zaslug in s tem njegovega prispevka k razvoju Mestne občine Ljubljana ter k razvoju njenih dobrih medmestnih odnosov, podeli naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljana."

Častnega meščana Mirana Goslarja bomo ohranili v spoštljivem spominu.

Od Mirana Goslarja se je poslovil tudi prvi predsednik Slovenije Milan Kučan: 

"Žalosten dan je danes. Prišli smo na srečanje s prijateljem Miranom, tako kot mnogokrat doslej. Vendar tokrat drugače. Poslednjič. Odšli bomo brez njega.
Vsak bo odšel s svojo zgodbo in spomini o prijateljevanju s tem izjemnim človekom. Z odsevom trenutka, ko je vsak od nas ob svojem času stopil z njim v korak v čudovito dogodivščino človeškega življenja. Bila je dolga, bogata zgodba, polna vsega, kar je človeško, tudi z upanjem, vse do konca. Ni se izšlo. Ni se moglo. Leta in bolezen so bila močnejša.
Z Miranom me veže dolgo skupno potovanje skozi življenje, vse od prvih dni njegovega predsedovanja šišenski občini. Veliko je obcestnih kamnov na tej poti. Vsak posebej je bil, v dobrem in slabem, trden temelj najinemu zbližanju in kasneje prijateljevanju. Bil je privilegij živeti in sodelovati z njim. A tudi breme, ki mi otežuje besede slovesa.
Njegove osebne lastnosti, razkošno znanje, omikanost in modrost, nakopičenih skozi življenje, ki ga je trdo preizkušalo, so omogočili, da so se najini pogovori dotikali tudi smisla življenja in delovanja, pa tudi razumevanja njegovega konca, čeprav se o smrti nisva nikoli pogovarjala. Kajti kakor je toliko življenj, kot je ljudi, prav toliko je različnih tudi smrti.
Ena ni enaka drugi. Ni se spraševal kdaj, temveč kakšen bo konec. Pomirjen je bil z dejstvom, da ta najbolj resnična vseh človeških resnic čaka tudi njega. Zavedanje o skorajšnjem odhodu iz resničnega sveta v občestvo molka mu je služilo za izostritev pogleda na prelomnice v njegovem vznemirljivem življenju. Tudi pri tem je dokazoval človeško veličino.
Njegov iščoč duh, njegova resnica o smislu človekovega življenja in razmišljanja o pravični družbi niso pripadali zgolj enemu času.
Miran je živel več časov. Izklesali so ga v človeka, ki je vedel, za kaj je vredno živeti, in ki se je življenja veselil.
Časi, v katerih je živel, so se povezali v splet, v katerem so ljudje našega prostora ustvarjali presežke zgodovine, ki bodo še dolgo določali zavest novih slovenskih rodov. Ti bodo njeni dediči v dobrem in slabem, čeprav rojeni v novo dobo tehnologij, v spremenjeni svet, brez dolžnosti razmisliti o konkretnih razmerah in ljudeh, ki so se v velikih, tudi usodnih dilemah svojih časov morali odločati. Te odločitve so, neredko, kot velja tudi za danes, daleč presegle domet zgolj osebnih usod. Prav ali napak, sodbo o tem so prepuščali prihodnosti. A so trdno verjeli, da vrednote, ki so uravnavale njihove odločitve in dejanja, vzdržijo tudi preizkus novih časov. Ker so etične in v svojem bistvu globoko humane.
Takšne odločitve so zmogli samo ljudje visokih etičnih opredelitev in velikega osebnega poguma. Mirana Goslarja vidim med takšnimi ljudmi. Ni skoraj nikoli želel v ospredje, a je bil vselej pripravljen prevzeti svoj del skupnih prizadevanj in zanje tudi nositi vso odgovornost.
Bil je človek načel. Imel je svoj prav, utemeljen v trdnih življenjskih vrednotah. Ni se bil pripravljen podrediti ozkemu ideološkemu in birokratskemu gledanju, ki je slepo za lastne napake in nedoslednosti. Prav tako pa ni molčal ob poskusih revizije preteklosti, niti glede dogajanj med okupacijo in po njej niti ob še vedno pogostem politikantskem tolmačenju življenja Slovencev v nekdanji skupni državi. Prav zato je imel kar nekaj težav. A je hkrati zaradi svoje načelnosti užival spoštovanje, ugled in zaupanje.
Bil je človek idej in dejanj, zaveznik in podpornik sprememb. Vedel je, da časa ni mogoče ustaviti. V mnogočem je hodil pred svojim časom. Bilo mu je zaupano delati, kjer je bilo težko, kjer je bilo potrebno začeti povsem na novo, biti ustvarjalen in vizionarski, v politiki, športu, bančništvu, gospodarstvu. Prav v slednjem se je najbolje počutil.
Njegov velik projekt je bil »Mercator«. Iz vaške trgovine je razvil mega projekt, ki bi bil tudi danes v ponos Sloveniji, če ga ne bi tako nizkotno zaradi drobnih politikantskih interesov prodali tujcem. In to že potem, ko je bila izpeljana njegova privatizacija, za razliko od mnogih drugih na način, da niso bili oškodovani ne delavci in ne država. Uspelo mu je cel sistem Mercator prenesti nedotaknjen iz samoupravnih socialističnih določnic v svet tržnega gospodarstva. Njegov Mercator je bil družbeno odgovorno podjetje. Ostal je do konca njegova bolečina. S politikantstvom se ni hotel ne mogel sprijazniti.
Bil je vselej pripravljen na pogovor. Zahteval je pravico misliti z lastno glavo in si je prizadeval, da bi se te pravice poslužili tudi drugi. Tako je razumel dialog v svojem okolju in širše v družbi. Verjel je, da samo skupen premislek vodi do najboljših odločitev. Ni preveč reči, da je bil strasten zagovornik moči svobode izražanja mišljenja, a obenem tudi meje, ki jo tej svobodi postavlja spoštovanje in dostojanstvo drugega. Ni bil človek, ki bi ukazoval in se hkrati ukazom tudi ni bil pripravljen slepo podrejati. Zato je bil dobro sprejet in zaželen sodelavec in vodja na vseh postajah svojega razgibanega življenja.
Nekaj svojih premislekov, ne naukov, je z nami delil tudi v svojih zelo odmevnih intervjujih in še posebej na rednih sestajanjih ljudi iz gospodarstva, znanosti, kulture in politike, nasledniki kroga ljudi, ki jih je pred desetletji okoli sebe zbral zdaj že več let pokojni Danilo Kolšek, nekdanji direktor Slovenijavina.
Skupaj sva prehodila zanimivo pot medsebojnega zaupanja. Rad me je spomnil, da pripada generaciji, ki je morda od vseh slovenskih živela najbolj zanimivo življenje. Prehodila je pot od ruševin človečnosti v drugi svetovni vojni, prek optimistične graditve novih odnosov med narodi sveta, do razcveta in potem razpadanja nekdanje skupne države, pa zatem potovanja Slovencev v samostojno državo ter njenega spopadanja z lastno odgovornostjo za uspešno umeščanje v razgiban, protisloven in negotov svet prihodnosti, ki nosi s seboj tudi izjemno odgovornost za prihodnost planeta.
Vpogled v njegovo življenje razkriva Mirana kot modernega in preudarnega moža, kot človeka, ki so se mu zgodile tudi napake, a od njih ni bežal, temveč jih je popravljal. Živel je z maksimo »boriti se in iskati, najti in se ne vdati«. Do konca je ohranil humano, čuteče srce za prijatelje in očetovsko ljubezen za svoje najbližje. Druženje z njim je bilo druženje z zgodovino, a tudi premišljanje o sedanjosti in prihodnosti. Bilo mi je v čast družiti se z njim in ponosen sem, da me je imel za prijatelja.
Zdaj bo na grobnici Goslarjevih tukaj na Žalah izpisano tudi Miranovo ime. Karkoli že bo zapisano ob njem, bo za nas, za njegove prijatelje zapisano, da skupaj z njim tam počiva tudi del naše skupne preteklosti, pa tudi marsikatera privlačna ideja, ki je naznanjala prihajajoči novi svet. Da tam počiva marsikaj, česar ni več mogoče oživeti, a je navdihovalo njegovo in našo mladost. Pa tudi marsikaj, kar bodo oživeli rodovi, neobremenjeni z dediščino naše rodine, edine, ki jo imamo in jo zapuščamo zanamcem.
Naj se z mero dovoljene otožnosti poslovim z verzi mojega prekmurskega rojaka Ferija Lainščka:
Se de šče kak je bilou."

 

Preberite tudi:

• Seznam častnih meščank in meščanov Ljubljane