V 93. letu starosti je umrl častni meščan Ljubljane prof. dr. France Bučar. V njegov spomin se je Mestni svet MOL na žalni seji sestal v četrtek, 22. oktobra 2015.

Poslovil se je častni meščan zaslužni profesor dr. France Bučar, eden najbolj prodornih slovenskih intelektualcev, borec v narodnoosvobodilnem boju in borec za samostojno demokratično državo Slovenijo, oče slovenske ustave, prvi predsednik Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990 do 1992, dejavni član Slovenskega centra PEN in več kot 20 let predsednik Slovenskega panevropskega gibanja.
Bil je izjemen analitični in kritični mislec, ki s svojo družbeno vizijo in široko strokovno razgledanostjo, s temeljnimi knjižnimi deli, ki opredeljujejo zgodovinske in aktualne razsežnosti slovenske identitete, ter velikim moralnim ugledom ostaja srce, razum in vest slovenstva in evropejstva.

Globoko žalujemo za njim, zelo ga bomo pogrešali. Slava njegovemu spominu!

Doktor pravnih znanosti in publicist France Bučar se je rodil leta 1923 v Bohinjski Bistrici. Po končani klasični gimnaziji je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1942 je bil zaradi sodelovanja z OF aretiran in nato zaprt v Italiji (Gonars, Novara, Fara Novarese, Parma). Spomladi 1944 je bil poslan v Nemčijo, od koder je že na poti pobegnil in uspel priti v partizane (Gorenjski, pozneje Kokrski odred), kjer je ostal do konca vojne. Po demobilizaciji je študij nadaljeval in leta 1947 diplomiral na pravu ter se kot pripravnik zaposlil na Sekretariatu za zakonodajo Vlade LRS. Leta 1953 je bil imenovan za šefa kabineta podpredsednika Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS in ko slednji postane zvezni sekretar za blagovni promet, z njim v isti funkciji preide v ta sekretariat v Beogradu. Leta 1956 je obranil doktorsko disertacijo in se naslednje leto vrnil v Ljubljano, kjer je bil postavljen za sekretarja Odbora za gospodarstvo Republiškega zbora slovenske skupščine.

Od leta 1950 je skoraj tedensko objavljal v dnevnem tisku, hkrati pa sodeloval tudi v strokovnih publikacijah, ki se ukvarjajo s problemi upravno-pravnega pa tudi širšega družbenega področja (Ljudska uprava, Pravnik, Teorija in praksa itd.).

Leta 1959 je dobil Eisenhowerjevo štipendijo v ZDA za enoletno strokovno izpopolnjevanje za vodstvene posle, kar je dodatno spodbudilo njegovo analitičnost, kritičnost in pronicljivost.

Leta 1963 je postal pomočnik republiškega sekretarja v Sekretariatu Skupščine SRS, leta 1964 pa sekretar Republiškega zbora Skupščine SRS.

Na Pravni fakulteti je že od leta 1962 predaval kot honorarni docent, od leta 1965 pa kot izredni profesor za javno upravo. Študente je pri svojih predavanjih uvajal v sistemsko teorijo, sodobne organizacijske teorije oziroma v teorijo odločanja in upravljanja, s čimer je močno presegel okvire, ki navadno opredeljujejo predmet javna uprava. V tem času je objavil tudi temeljna dela s področja uprave, in sicer obsežen Uvod v javno upravo (1969), Vprašanja sodobne organizacije (1971), Podjetje in družba (1972) ter številne razprave in članke.

Leta 1978 mu je bilo po ukazu ČK ZKS zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" onemogočeno nadaljnje delovanje na fakulteti, formalno z »odpustom iz službe« kot najvišjo možno disciplinsko kaznijo.

Leta 1981 je izšla njegova nova knjiga Upravljanje. Je soavtor znane 57. številke Nove revije s prispevkom »O pravnih načelih slovenske nacije«, s katerim se je uvrstil med teoretske utemeljitelje samostojne slovenske države.

Ob tem idejnem sodelovanju je postajal tudi realno politično dejaven. Sodeloval je pri vseh etapah političnega osamosvajanja Slovenije, od ustanavljanja političnih strank (Slovenska demokratska zveza), pri t.i. pisateljski ustavi, oblikovanju političnih stališč v soočenju s tedanjo politično strukturo, svojim nastopom v odboru za Srednjo in jugovzhodno Evropo Evropskega parlamenta (1988), v Odboru za varstvo človekovih pravic, delovanju v Demosu, pri Majniški deklaraciji in volitvah za novo demokratično skupščino (1990), ko je bil na listi SDZ izvoljen za poslanca Skupščine RS, nato pa postal njen predsednik. Kot predsednik te skupščine je vodil njeno delovanje oz. sodeloval pri vseh aktih, ki so vodili do državne osamosvojitve, jo tudi formalno razglasil in sodeloval pri oblikovanju nove slovenske ustave in tudi pri aktih za formalno priznanje nove samostojne države.

Ves čas je sodeloval tudi v PEN. Bil je ustanovitelj (1992) in predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, ki je maja 2006 v Ljubljani organiziralo zasedanje predsedstva Mednarodne panevropske unije. Oktobra 2008 pa je prav tako v Ljubljani v organizaciji Slovenske panevropske mladine potekala mednarodna konferenca na temo "Medkulturni dialog", obeh dogodkov pa se je udeležilo veliko uglednih domačih in tujih gostov.

Redno se je ukvarjal s publicistično dejavnostjo (npr. Usodne odločitve (1988), Ujetniki preteklosti (1995), Demokracija in kriza naših ustavnih institucij (1998), Na novih razpotjih (2006), Rojstvo države (2007». Po več letih je bilo ugotovljeno, da za njegovo odstranitev s fakultete ni bilo nikakršne utemeljene osnove, Univerza pa mu je leta 1999 podelila naslov Zaslužni profesor. Je nosilec dveh najvišjih državnih odlikovanj: Zlati častni znak svobode RS (1992) in Red za izredne zasluge RS (2008).

France Bučar je bil nedvomno izjemna osebnost in velik mislec. Vedno je cenil resnico, jo s svojo intelektualno prodornostjo pogumno iskal in dokazoval ter posredoval naprej. Zgodaj je spoznal, katera dejanja so potrebno za to, da se zaščiti slovenski narod ter človekove pravice na območju Slovenije in da se zagotovi človeka vredna prihodnost v tem delu Evrope. Njegova spoznanja so se vselej povezovala z evropsko vizijo in perspektivo in s svetovnim humanizmom.

Profesor Bučar je bil tudi pragmatičen človek. Iskal je praktične in konstruktivne rešitve za graditev pravnih odnosov v družbi, ki omogočajo, da se slovenska družba razvija naprej. Zato se je slovenska strokovna in druga javnost nanj rada obrnila po nasvet, rada je slišala njegovo kritično mnenje in njegove pronicljive usmeritve, ki so v dobrobit slovenskega naroda.

Njegov prispevek k uspehu slovenske zgodbe je neprecenljiv. In kot je ob podelitvi Reda za izredne zasluge RS povedal predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, gre Francetu Bučarju zahvala, "da imamo lastno državo, da smo se dobro vključili v evropsko skupnost in v svet v širšem smislu in da nam vse to daje veliko razlogov za optimizem in upanje v resnično dobro prihodnost".