Na slavnosti seji MS MOL v petek, 7.5.2010, je župan Zoran Janković podelil najvišja priznanja mesta Ljubljana.

Častna meščanka in meščan Ljubljane 2010 sta Ana Nuša Kerševan in Janez Stanovnik.

 

Janez Stanovnik, častni meščan Ljubljane 2010

Janez Stanovnik se je rodil leta 1922 v Ljubljani. Osnovno šolo je dokončal v Marijanišču in se leta 1932 vpisal na klasično gimnazijo. V dijaških letih je aktivno sodeloval v kulturnem društvu Žar, kar ga je privedlo v krog Kocbekovih sodelavcev. Kocbek ga je sprejel v uredniški kolegij revije Dejanje. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto. Skupaj s prijatelji iz dijaških let je vstopil v akademski klub Zarja. Razvoj dogodkov je Janeza Stanovnika z večino zarjanov prek Kocbekove skupine povezal z osvobodilno fronto takoj po njeni ustanovitvi. V Ljubljani je sodeloval v Odboru ljudske pomoči, ki je skrbel za pravno in materialno pomoč članom odpora. Zaradi ilegalnega dela pri zbiranju orožja, vojaške opreme in pomoči ogroženim članom odpora je bil 28. oktobra 1941 aretiran. Z domišljenim zagovorom se je rešil iz zapora in marca 1942 odšel v partizane. V letu 1943 je imel pomembne naloge pri razoroževanju italijanske vojske, organizaciji odpora proti prodoru nemške vojske na osvobojeno ozemlje in organizaciji Kočevskega zbora, na katerem je bil izvoljen v Slovenski narodnoosvobodilni svet. Konec vojne je doživljal v bojih za osvoboditev Istre in Trsta. Po osvoboditvi je deloval v Beogradu kot načelnik Oddelka za izgradnjo ljudske oblasti in sodeloval v raznih misijah, kot so Mirovna konferenca z Italijo, Svet zunanjih ministrov v Moskvi, zasedanje OZN v New Yorku itd. Leta 1956 je prevzel vodstvo Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo. Postal je stalni sodelavec Ekonomsko finančnega komiteja kot njegov poročevalec, podpredsednik in leta 1960 kot predsednik. V OZN je razvil aktivnost na mednarodnem finančnem področju s projektom Fond za ekonomski razvoj dežel v razvoju in osnoval IDA – agencijo za nekomercialna posojila deželam v razvoju. Postal je eden od voditeljev Skupine 77, v Forumu OZN pa si je prizadeval za spremembo svetovnega trgovinskega in gospodarskega sistema do konference o trgovini in razvoju UNCTAD. Sprejel je mesto Izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo, ki jo je vodil 15 let. Leta 1965 je postal dekan Ekonomske fakultete. Leta 1987 je kandidiral za predsednika Predsedstva SR Slovenije. Nekaj tednov pred nastopom mandata predsednika Predsedstva SR Slovenije je Beograd obtožil Slovenijo kontrarevolucije. Oktobra 1988 je na povabilo g. Schultza v kabinetu zunanjega ministrstva ZDA predstavil svoje poglede na razvoj situacije v Jugoslaviji. Isti večer je s predavanjem in javno razpravo nastopil v najuglednejšem forumu World Affair Council. Vsi državni forumi, od skupščine, izvršnega sveta, predsedstva Socialistične zveze do sindikatov, so morali sprejemati resolucije z najostrejšimi obsodbami Stanovnikovega »antisrbskega nastopa« v Washingtonu. Mandat predsednika Predsedstva SR Slovenije je Stanovnik končal leta 1990 s prepovedjo »mitinga resnice« v Ljubljani, s sprejemom amandmajev k slovenski ustavi, ki razglašajo pravico do samoodločbe kot operativno in neodtujljivo pravico slovenskega naroda, in sprejemom zakona o večstrankarskih volitvah.

 

Ana Nuša Kerševan, častna meščanka Ljubljane 2010

Uspehi Ane Nuše Kerševan segajo v vsa leta njenega aktivnega življenja in ustvarjanja v Ljubljani. Druženje z mestom sega v njena mladostna leta, ko se je leta 1943 pred fašističnim terorjem skupaj s starši s Primorske zatekla v Ljubljano. Maturirala je leta 1948, študij pa je nadaljevala v Beogradu, kjer je diplomirala iz zunanje trgovine. Po vrnitvi v Ljubljano je postala pomembna protagonistka gospodarskega in družbenega razvoja našega mesta. Poleg funkcij, ki jih je opravljala z vso odgovornostjo, je svoje izkušnje in znanje posvetila nalogam na področju trgovine, gospodarstva ter družbenih dejavnosti v mestu. Odgovorne funkcije je opravljala prav v Ljubljani, kjer je bila podpredsednica Izvršnega sveta Ljubljana Center, predsednica MK SZDL, županja Ljubljane od leta 1986 do 1990 ter delegatka in predsednica Skupščine SFRJ.

V času njenega županovanja je Ljubljana postala gospodarsko uspešno, kulturi naklonjeno, odprto ter reševanju problemov občanov Ljubljane naravnano mesto, ki je postajalo prepoznavno tudi širše v svetu. Neprecenljiv je tudi njen prispevek na področju stanovanjske izgradnje, pri gradnji nove porodnišnice v Ljubljani ter oživljanju starega mestnega jedra. Od leta 1990 je aktivna članica Lions kluba, kjer namenja posebno skrb in pomoč slepim in slabovidnim. Ena težjih preizkušenj v njeni mladosti je bilo življenje v okupirani Ljubljani, obdani z bodečo žico, kjer so se Ljubljančani uprli okupatorju in izkazali zvestobo narodu in neomajno željo po svobodi. V čast in spomin na ta čas je bil po vojni zgrajen edinstven spomenik Pot spominov in tovarištva. Leta 1993 je skrb za Pot prevzelo Društvo zeleni prstan Ljubljane, katerega podpredsednica in od leta 2004 uspešna predsednica je Ana Nuša Kerševan. Vsako leto tako za praznik osvoboditve Ljubljane in v novejšem času tudi na dan Evrope – 9. maja, množice Ljubljančank in Ljubljančanov, od najmlajših do najstarejših s pohodom po Poti spomina in tovarištva izkazujejo spoštovanje do upornega duha svojih predhodnikov. S svojimi bogatimi izkušnjami in človeško toplino Ana Nuša Kerševan vse svoje delo v Društvu Zeleni prstan Ljubljane posveča ohranjanju tradicije pohoda po poteh spomina na okupirano Ljubljano, ki prazniku našega glavnega mesta daje poseben pečat.

 

Nagrajenci mesta Ljubljane 2010

Jakov Brdar

Jakov Brdar je kiparstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je v razredu Dušana Tršarja leta 1975 diplomiral, leta 1979 pa je opravil specialistični študij. Izpopolnjeval se je v Parizu in Berlinu. Že pred leti je aktivno posegel v oblikovanje estetske podobe Ljubljane, še zlasti s spomenikom generalu Rudolfu Maistru v parku pred železniško postajo. Svoj novi kiparski in oblikovalski vrhunec je dosegel s postavitvijo najbolj drznega cikla obrazov v dotlej neprivlačni Ključavničarski ulici v Ljubljani. Zamisel, da bi ta ozka ulica, ki povezuje nabrežje Ljubljanice z Mestnim trgom, postala privlačnejša, je s sedanjo realizacijo dosegla optimalen učinek, ki je vrhunski tako po kiparski zasnovi kot po ureditvi celote. Česa podobnega, da bi nekdo ulico presekal v dolžini s 47 metrov dolgim kiparskim videnjem, v svetu ni najti. Njegovi obrazi so skrivnostna vizualizacija meščanov in popotnikov, na metaforični in simbolni ravni. Brdar je zasnoval povsem avtonomno umetniško stvaritev iz brona kot trajnega materiala, ki se povezuje s tonalitno podstavkovno osnovo. Okoli 900 figur je postavljenih vzdolž celotne Ključavničarske ulice kot pravi urbani koncept starega mestnega jedra. Jakov Brdar je tudi avtor številnih javnih spomenikov in kipov v širšem slovenskem prostoru, Piranske galerije v Piranu pa hranijo eno njegovih najvidnejših del, Pegaz. Leta 1998 je prejel nagrado Prešernovega sklada za kiparsko skupino Pridiga pticam.

 

Dr. Lojze Gostiša

Z imenom umetnostnega zgodovinarja dr. Lojzeta Gostiše so povezane pomembne predstavitve slovenske likovne dediščine in njenih vrhunskih umetnikov tako v poudarjeno estetskih in z znanstvenim aparatom opremljenih knjižnih izdajah kot na reprezentativnih razstavah doma in tujini. Že kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1951, je izšel razkošen umetnostni zbornik Likovni svet, ki ga je uredil Lojze Gostiša in kaže na izjemen dosežek tudi v skromnih povojnih časih. Leta 1968 je poskrbel za odlično predstavitev Jožeta Plečnika, s katerim je bil tudi osebno povezan. Razstava je pomenila uvod v poznejšo Plečnikovo svetovno afirmacijo, pri kateri je sodeloval kot soavtor razstav v Parizu, Ljubljani, na Dunaju, v Madridu in Münchnu. Tesno je sodeloval s Francetom Miheličem in obsežno dokumentiral vrsto mojstrovih izjav in pogledov, predvsem pa identificiral stvarna ozadja njegovih umetnin, ki jih je predstavil tudi z natančno likovno analizo. To življenjsko delo je okronal z disertacijo o velikem umetniku, ki je izšla v reducirani obliki pod naslovom France Mihelič - stvarnost fantastike. Dr. Lojze Gostiša je bil nosilec pri projektu faksimilirane izdaje baročne knjige slikarskih miniatur, tako imenovane Dizmove kronike oziroma Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe sv. Dizme. Lani je izpeljal velik založniški podvig Iconotheca Valvasoriana, faksimilirana izdajo 17 ohranjenih zvezkov z grafikami iz Valvasorjeve zbirke, opremljeno z dokumentiranimi podatki in študijskimi komentarji, izmed katerih je 16. zvezek z lesorezi, med drugim Dürerjevimi in Cranachovimi, tudi sam komentiral. Prejel je vrsto uglednih nagrad, med njimi tudi spominsko medaljo Jožeta Plečnika, stanovsko nagrado Izidorja Cankarja in red za zasluge za izdajo Iconothece Valvasoriane.

 

Prof. dr. Rajko Šugman

Prof. dr. Rajko Šugman je po končani Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani nadaljeval študij na pravni fakulteti, doktoriral pa je na Fakultetu za fizičku kulturo v Zagrebu. Izpopolnjeval se je na Inštitutu za telesno kulturo v Moskvi in v (takratnem) Leningradu, na fakulteti za telesno vzgojo in šport Karlove Univerze v Pragi, na Dunaju in v Veliki Britaniji. Zaposlen je bil na Obrtno izobraževalnem centru kovinskih in elektrotehniških strok, Okrajni zvezi za telesno kulturo, od 1978 dalje pa na Fakulteti za šport, kjer je bil habilitiran za področje Organizacije-menedžmenta športa. Deloval je kot predsednik Okrajne zveze za telesno kulturo, predsednik Gimnastične zveze Slovenije, predsednik IO TKS Slovenije in bil osem let dekan Fakultete za šport in prorektor Univerze v Ljubljani. Izdal je 24 strokovnih, literarnih in poljudnih del ter 16 učbenikov in 31 raziskav, objavljenih ima 55 referatov na konferencah v tujini in doma ter več kot 200 znanstvenih in strokovnih člankov, izdal je 39 strokovnih gradiv in izdelal 69 recenzij. Predaval je na vrsti fakultet zunaj Slovenije (Zagreb, Praga, Köln, Skopje, Berlin itd). Uredil je več kot 30 publikacij in bil od 1986 do 1999 glavni in odgovorni urednik revije Šport. Za svoje znanstveno, strokovno in organizacijsko delo je prejel številna priznanja, med njimi so najpomembnejše Bloudkova nagrada, zlata plaketa s svečano listino Univerze v Ljubljani in zlata plaketa Športne zveze Slovenije, najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja za šport in izobraževanje.

 

Robert Waltl

Robert Waltl je diplomirani gledališki igralec, lutkar in režiser ter vsestranski kulturni delavec. Leta 1999 je ustanovil zasebni zavod Mini teater in od takrat se umetniško izraža predvsem skozi ta zavod, kot umetnik pa pogosto gostuje tudi v drugih gledališčih in kulturnih ustanovah: v Cankarjevem domu, Drami SNG Ljubljana, Mladinskem gledališču, pomembno pa je tudi njegovo sodelovanje z zavodom Turizem Ljubljana, kjer je nepogrešljiv pri soorganizaciji pomembnejših mestnih kulturnih prireditev. Mini teater je svojo pot začel leta 1999 v kletnem prostoru na Ljubljanskem gradu, ki je bil v tistem času še zapuščen. Prostor je Watl spremenil v prijetno dvorano, v kateri je bilo odigranih veliko predstav in koncertov. Na prizorišču Mini teatra se je zvrstilo 59 predstav s 140 igralci. Letno odigra Mini teater približno 500 predstav; največ v Ljubljani, pa tudi na gostovanjih po Sloveniji in v tujini. Za svoje delovanje je Mini teater prejel številne nagrade, med drugim tudi veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti v letu 2009 za Macbetha po Shakespearu, nagrado za najboljšo slovensko urbano lutkovno uprizoritev Mizica, pogrni se na Bienalu slovenskih lutkarjev ter dve nagradi za predstavi Grdi raček in Mala morska deklica na slovenskem festivalu predstav za otroke Zlata paličica. Na njegovo pobudo potekajo na Ljubljanskem gradu srednjeveških dnevi, prav tako pa v poletnih mesecih širše grajsko področje naseljujejo predstave v sklopu festivala Mini poletje. Za potrebe Mini teatra je Robert Waltl uredil staro hišo v srednjeveškem mestnem jedru in tako zagotovil nov, reprezentativen prostor svojemu gledališču in Ljubljani kot bogatem mestu kulture.

 

Dobitniki plaket mesta Ljubljane za leto 2010

Ivanka Jerman

Ivanka Jerman je že vrsto let zavzeta prostovoljka v humanitarnem društvu Nikoli sam. Tej plemeniti poti se je zapisala potem, ko jo je življenje do kraja preizkušalo že od vsega začetka: v mladosti, ko se je v družini z osmimi otroki preživljala sama in uspešno zaključila šolanje na srednji administrativni šoli, do takrat, ko se je po preboleli težki bolezni odločila, da bo pomagala nemočnim in starejšim. Redno obiskuje starejše občane na domu ali po domovih za starejše in jim pomaga pri manjših osebnih opravilih, jih spremlja pri nakupih ali ob obisku zdravnika ali pa osamljenim podari le toplo človeško besedo. Podobno kot starejšim se z ljubeznijo posveča tudi otrokom v času počitniškega varstva in v zadnjem času tudi članicam folklorne skupine Mestnega društva gluhih Ljubljana, ki jih je naučila izdelati gorenjske narodne noše, v katerih so plesalke že nastopile. - Plaketa glavnega mesta Ljubljane, ki jo je Komisija za priznanja Mestne občine Ljubljana podelila na pobudo Gorana Iskrića, predsednika Sveta Četrtne skupnosti Center, v kateri je dobitnica priznanja dnevno na voljo za vsakršno pomoč, je hkrati priznanje za dragocen prispevek Ivanke Jerman k medgeneracijskemu sodelovanju in sožitju in hvaležnost mesta za njeno plemenito posvečanje soljudem.

 

Mojca Prusnik

Mojca Prusnik kot višja medicinska sestra v centru za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana že 14 let z vodenjem vadbe joge v telovadnici Inštituta za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani uspešno pomaga upočasniti razvoj bolezni in zmanjšati poznejšo telesno prizadetost obolelim za to neizprosno boleznijo. Tako na kliniki, kjer deluje predana svojemu poklicu in vedno pripravljena pomagati v stiski, kot na skupinskih jogijskih vajah, ki bolnikom pomenijo redke svetle trenutke v premagovanju bolezni, sestra Mojca Prusnik ne le uspešno lajša tegobe in daje koristne nasvete, ampak predvsem ustvarja svet dobrote, medsebojne solidarnosti in povezanosti. Pobudnici za podelitev plakete Darji Dimec se je zato s podpisi pridružilo še 24 obolelih za multiplo sklerozo, Komisija za priznanja pa je s sprejetim predlogom presodila, da predano delo sestre Mojce Prusnik visoko ceni, saj pomembno prispeva k dvigu kakovosti življenja v Mestni občini Ljubljana.

 

Klinični oddelek za perinatologijo Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana

Klinični oddelek za perinatologijo Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je največja od 14 slovenskih porodnišnic, v katerih se rodi tretjina slovenskih otrok, tako da po številu novorojenčkov sodi med največje porodne centre v Evropi, po zagotavljanju najvišje ravni zdravljenja in oskrbe nosečnic in prezgodaj rojenih otrok pa šteje v sam svetovni vrh. Na Kliničnem oddelku za perinatologijo se posebej ukvarjajo s spremljanjem in zdravljenjem bolnih nosečnic in plodov ter odkrivanjem razvojnih nepravilnosti pri plodu iz celotne Slovenije. Ker se je povprečna starost porodnic zvišala na 30 let, se je povečal odstotek prezgodnjih porodov, večplodnih nosečnosti in carskih rezov. V ljubljanski porodnišnici se rodi dve tretjini vseh slovenskih nedonošenčkov s porodno težo pod 1000 gramov, ki potrebujejo posebno nego za razvoj. Vsako leto poskrbijo za kar 600 nedonošenčkov zaradi nezrelosti ter prirojenih ali pridobljenih bolezni. Visoko preživetje teh novorojenčkov ni le posledica intenzivnega zdravljenja, temveč tudi stalne izbire najboljših postopkov in uvajanja novih, manj invazivnih metod zdravljenja. Svetniški klub NSi MS MOL kot predlagatelj in Komisija za priznanja s podelitvijo plakete Kliničnemu oddelku za perinatologijo tako izkazujeta priznanje vrhunski zdravstveni ustanovi, ki pomembno prispeva k razvoju, ugledu in dobrobiti tako Mestne občine Ljubljana kot tudi slovenskega zdravstva in porodništva v celoti.

 

Živalski vrt Ljubljana

Živalski vrt Ljubljana si je v svoji 60-letni zgodovini zagotovil posebno mesto med mestnimi in slovenskimi znamenitostmi. Z 280.000 obiskovalci letno se uvršča na prvo mesto med najbolj priljubljenimi turističnimi točkami v Ljubljani in na drugo mesto v Sloveniji. Pomen Živalskega vrta Ljubljana pa je še širši: posebno v zadnjem času se namreč vse bolj krepi njegova vodilna vloga pri neformalnem izobraževanju na področju biologije, predvsem spoznavanju živali, pa tudi pri spletanju vezi med človeškim in živalskim svetom, pri krepitvi spoštovanja in ljubezni do živali ter zavedanja o veliki potrebi po varstvu živali. O predanem strokovnem delu na tem področju ne priča le 25.000 otrok, ki letno obiščejo živalski vrt v šolskih skupinah, ampak nič manj tudi strokovna priznanja in nagrade, kot sta nagradi Slovenske znanstvene fundacije Prometej znanosti in odličnosti v komuniciranju za leti 2008 in 2009. V zadnjih petih letih je Živalski vrt Ljubljana doživel nov zagon z novimi razvojnimi projekti, na kar kaže podvojeno število obiskovalcev, o njem pa je izšla tudi zgodovinska monografska knjiga Vasje Butina. Jubilejno knjigo in vrsto jubilejnih infrastrukturnih pridobitev je financirala NLB Vita, življenjska zavarovalnica d.d. Ljubljana na čelu s predsednico uprave Barbaro Smolnikar. Ta mecenska ustanova je tudi predlagateljica za podelitev plakete Živalskemu vrtu Ljubljana, ki ji je Komisija za priznanja s sprejemom pobude podelila dragoceno priznanje za opravljanje velikega poslanstva tako v Ljubljani kot v državi.

 

Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana

Mestna zveza prijateljev mladine Ljubljana je prostovoljna, nevladna, nestrankarska, samostojna, humanitarna in neprofitna organizacija, ki povezuje društva prijateljev mladine na območju Mestne občine Ljubljana in primestnih občin, ki delajo v dobro otrok, mladostnikov in družin. Ustanovljena je bila že leta 1953. Kot koordinatorica zveza povezuje 21 društev prijateljev mladine ter območnih ZPM: Vič Rudnik, Šiška, Moste Polje in Center, v sklopu katere deluje tudi Zavod za letovanje in rekreacijo otrok. S svojim delovanjem prispevajo k večji kakovosti življenja otrok, mladostnikov in družin. Organizirajo prireditve in srečanja za mlade ter izvajajo različne oblike kakovostnega preživljanja prostega časa. V svoje delo vključujejo prostovoljke in prostovoljce za delo z otroki in mladostniki, kot vzgojitelje v počitniškem varstvu, na letovanjih in ustvarjalnih delavnicah in pomagajo pri učenju. Sodelujejo z vrtci (predšolska bralna značka, zeleni nahrbtnik), osnovnimi šolami (otroški parlament raziskovalni in interesni tabori), izvajajo prireditve za otroke (Pomežik poletju, Teden otroka, Veseli december) ter skrbijo za pomoč revnim otrokom (z organizacijo letovanj, zimovanj, individualno pomočjo, novoletnim obdarovanjem).

 

Smučarsko skakalni klub Ilirija

Ustanovitev Smučarsko skakalnega kluba Ilirija sega v leto 1970. Tedaj so začeli s prostovoljnim delom graditi malo 20-metrsko skakalnico v Mostecu in takoj začeli vzgajati mlade skakalce. Ustanoviteljskemu jedru so se pridružili številni nekdanji skakalci in skakalni delavci ter starši skakalnega naraščaja. Že čez dve leti, oktobra 1972, so z mednarodnim tekmovanjem v klubskem skakalnem centru v osrčju Šišenskega hriba slovesno odprli 55-metrsko plastično skakalnico. Branko Dolhar, Janez Jurman, Marjan Prelovšek so bili tedaj vzorniki ljubljanske mladine. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je mladi skakalni rod na čelu s Primožem Ulagom in Miranom Tepešem začel dosegati vrhunske rezultate. Vrhunec zlatega obdobja je bilo olimpijsko leto 1988, ko je Ilirijan Matjaž Debelak osvojil prvo slovensko skakalno (bronasto) olimpijsko kolajno. Damjan Fras, Samo Gostiša, Goran Janus, Matjaž Kladnik, Blaž Vrhovnik, Jure Radelj, Igor Medved in Jernej Damjan so v svetovnem pokalu zadržali klubu visok mednarodni ugled.

Predstavitve je pripravila Nada Šumi, odgovorna urednica in lektorica glasila Ljubljana