V okviru Festivala Ljubljana 2008 bo 5. in 6. avgusta v ljubljanskem Cankarjevem domu nastopil Orkester Marijinskega gledališča iz St. Peterburga pod vodstvom slovitega dirigenta Valerija Gergijevega

Marijinsko gledališče je botrovalo nastanku številnih ruskih opernih in baletnih mojstrovin, v njem so prvič izvedli opere Moč usode, Boris Godunov in Knez Igor, tam so dirigirali Berlioz, Čajkovski, Wagner, Rahmaninov in mnogi veliki dirigenti iz obdobja pred prvo svetovno vojno. V sovjetskem obdobju se je ansambel preimenoval v Orkester Gledališča Kirov in je obdržal visoko umetniško raven pod vodstvom dirigentov Jevgenija Mravinskega in Jurija Temirkanova. Leta 1988 je njegovo vodstvo prevzel karizmatični Valerij Gergijev, ki je bil leta 1996 imenovan tudi za umetniškega vodjo in direktorja Marijinskega gledališča. Z njim se je orkester kmalu uvrstil v svetovni vrh in osvojil največja glasbena središča. Leta 1998 je nastopil v Pekingu; koncert si je v televizijskem prenosu ogledalo petdeset milijonov ljudi. Leta 2005 je maestro Gergijev v pomoč žrtvam tragedije v Beslanu organiziral vrsto koncertov orkestra v New Yorku, Parizu, Tokiu, Rimu in Moskvi. Istega leta je orkester izvedel turnejo po ZDA in med drugim trikrat nastopil v newyorški dvorani Carnegie Hall. Leta 2007 je znova gostoval v ZDA.

Valerij Gergijev je eden najbolj iskanih in občudovanih dirigentov našega časa. V Gledališču Kirova je debitiral leta 1978 z opero Vojna in mir Sergeja Prokofjeva. Leta 1988 je postal šef dirigent Orkestra Marijinskega gledališča, leta 1996 pa direktor celotnega gledališča. Je tudi šef dirigent Rotterdamske filharmonije, glavni gostujoči dirigent Metropolitanske opere in od januarja 2007 dalje prvi dirigent Londonskega simfoničnega orkestra. Gostuje pri najuglednejših svetovnih orkestrih od Losangeleške filharmonije do amsterdamskega Concertgebouwa, Berlinske filharmonije in Dunajske filharmonije. Je ustanovitelj in umetniški vodja festivala v Rotterdamu ter umetniški vodja festivala v Mikkeli, Moskovskega velikonočnega festivala ter festivala Zvezde belih noči v Sankt Peterburgu. Prejel je nagrado Dmitrija Šostakoviča, nagrado zlata maska, priznanje Svetovnega ekonomskega foruma, leta 2006 pa nagrado Herberta von Karajana ter polarno nagrado.

 

Prvi večer se bo kot solist predstavil violinist Julian Rachlin, drugi večer pa pianist Denis Macujev.

Začetek torkovega koncerta tokratnega gostovanja peterburških mojstrov na Festivalu Ljubljana bo dobesedno pravljičen. Konjiček grbavček je mojstrska prepesnitev ljudskih pravljičnih motivov o bedačku Ivančku, Čarobnem konjičku, ognjenem ptiču in sivem volku P. P. Jeršova iz leta 1834. Pravljica je že v devetnajstem stoletju navdihovala koreografe, Orkester Marijinskega gledališča pa bo izvedel baletno glasbo, ki jo je leta 1955 za uprizoritev v Gledališču Bolšoj (v vlogi carične je plesala slavna balerina Maja Plisecka) napisal skladatelj Rodion Ščedrin, eden največjih sodobnih mojstrov orkestrskega zvoka. Solist koncerta bo litovski violinist Julian Rachlin, virtuoz, ki je v preteklih letih večkrat navdušil ljubljansko občinstvo. Tokrat bomo v njegovi interpretaciji slišali Davidu Ojstrahu posvečeni Koncert za violino in orkester št. 1 v a-molu Dmitrija Šostakoviča iz leta 1948. Delo s svojo trpko poetiko popolno odraža tragiko svojega časa. V Nokturnu se zadrževan obup razrase v ostre disonance; po virtuozni kadenci sledi demoničen Scherzo. V grandiozno zasnovani Passacagli je Šostakovič prvič uporabil žalobni motiv DEsCH, anagram svojega imena in priimka. Delo sklene ezopovska Burleska, duhovita travestija predpisanih optimistično naravnanih koračnic, ki jih je v stalinističnem obdobju v velikih količinah naročal agitprop. Koncert bo sklenilo zadnje dokončano delo Sergeja Rahmaninova, simfonični plesi, op. 45 iz leta 1940. V njem se izraziti ritmični odlomki, ki izžarevajo vulkansko energijo Posvetitve pomladi Igorja Stravinskega, prepletajo z opojnimi, nezgrešljivo ruskimi melodijami, s katerimi si je poskušal skladatelj v ameriškem izgnanstvu pričarati izgubljeno domovino. Simfonične plese odlikuje prefinjena eleganca visoke glasbene kulture, ki jo je izoblikovala Rusija v obdobju pred revolucijo. Celotno delo zastira slutnja skorajšnje smrti, v zadnjem stavku pa jo z upanjem prežarijo citati iz monumentalne nabožne zborovske skladbe Večernice, ki jo je Rahmaninov ustvaril leta 1915.

Na sredinem koncertu tokratnega gostovanja na Festivalu Ljubljana bo Orkester Marijinskega gledališča izvedel eno temeljnih del klavirske literature, Tretji koncert za klavir in orkester. Skladatelj, ki je bil tudi eden največjih pianistov svojega časa, ga je leta 1909 napisal posebej za svojo veliko turnejo po Združenih državah Amerike in v njem presegel obliko in strukturo solističnega koncerta. Pritajena, liturgično ubrana uvodna tema koncerta močno spominja na melodijo večernic, ki jih pojejo menihi v Pečerskem samostanu v Kijevu. Glasbeno tkivo se kmalu razraste v drznem in velikopoteznem simfoničnem zamahu, ki kaže do konca razvito podobo skladateljevega izrazito osebnega melodičnega sloga. Ta titanska partitura zahteva od solista poleg telesnih dispozicij (Rahmaninov je imel par ogromnih klavirskih šap) tudi ritmični zagon, rafiniran legato in sposobnost, jasno in preprosto predstaviti to, kar je izjemno zapleteno; zaradi tega je Tretji klavirski koncert ena izvajalsko najnapornejših skladb v klavirski literaturi. Delo bo izvedel ruski pianist Denis Macujev, ki je leta 1998 osvojil prvo nagrado na prestićnem tekmovanju Čajkovskega in na mednarodnem tekmovanju v Parizu. Programska izbira za drugi del koncerta ne bi mogla biti bolj ustrezna. P. I. Čajkovski je svoj labodji spev, šesto, ”Patetično“ simfonijo v h-molu deset dni pred svojo nepojasnjeno tragično smrtjo leta 1893 prvič izvedel prav z Ruskim carskim orkestrom. Zaradi kulturnega zaledja in umetniškega temperamenta sta Orkester Marijinskega gledališča in njegov dirigent idealna interpreta tega pretresljivega, globoko osebnega dela, v katerem se viharna romantična čustva prepletajo s klasicistično eleganco, po izbruhu vulkanske, a v (docela nevojaško) koračnico organizirane energije v tretjem stavku pa se presenetljivo sklene s počasnim stavkom. V padajoče loke njegovih melodij, ki so simfoniji dali vzdevek Patetična, je ujeta ena najlepših čustvenih izpovedi romantične dobe.

 

Festival Ljubljana