Mestna občina Ljubljana je v sodelovanju s produkcijo Gustav Film, Pionirskim domom in Kinodvorom organizirala Večer Pismo otroku, ki je bil posvečen človeški komunikaciji in odnosom.

Večer Pismo otroku je bil včeraj, 31. marca 2009, ob 19. uri, v Festivalni dvorani in je bil darilo zaposlenim Mestne občine Ljubljana, ki se pri delu srečujejo z otroki in družinami.

 

Slovenski film »Otroci« avtorja Vlada Škafarja pa bo od 8. do 22. aprila 2009 na sporedu mestnega kina Kinodvor.

 

Večer Pismo otroku

 

Pismo ohranja človeški stik, ko so vmes daljave, pa ne samo takrat, ko nas ločijo kraji, kontinenti. Tudi ko si sedimo iz oči v oči, so med nami daljave, ki se nam zdijo nepremagljive. Včasih lahko pomaga pismo.

 

Tudi otroci in starši so si blizu in daleč hkrati. O ljubezni staršev do svojih otrok se sploh ne sprašuje, vse bi naredili zanje in ni stvari na tem svetu, ki jim je ne bi odpustili. Naj so si še tako blizu, naj se še tako oddaljijo, vselej si ostanejo isto, otrok in starš.

 

Koliko pa v resnici velja ta odnos? Kako dobro poznajo drug drugega, kako globoko razumejo srce drugega, kako močno čutijo, slišijo dihanje duše? Zdi se, da je ta odnos zaznamovan s toliko samoumevnosti in vsakodnevnosti, da se do srca, do resnične vsebine srca, sploh ne da priti. Nekateri družinski terapevti priporočajo: napišite pismo otroku. Poleg tiste ljubezni, ki pomeni preskrbljenost, varnost, toplino, dom, je otroku pomemben tudi občutek globoke čustvene navezanosti.

 

Večer Pismo otroku je bil posvečen tisti posebni človeški komunikaciji, ki stopi iz vsakdanjega reda stvari, ki stopi iz strahu pred mislijo, da lahko raniš ali si ranljiv, ki je odločitev, da razodeneš svoje bitje. 

 

Večer je bil sestavljen iz treh delov:

• Pred dvorano je bila na ogled priložnostna razstava pisem otrok staršem in staršev otrokom, pa tudi druge vrste posebnih pisnih stikov med ljudmi, ljubezenska pisma, listi iz spominskih knjig, posvetila ipd.
• Sledil je pogovor z gosti – Gabi Čačinovič Vogrinčič, Bernard Stritih, Manca Košir, Borut Peterlin in Ivana Gradišnik – na temo stikov med ljudmi in posebej med otroki in starši, ki ga bo vodila Tina Košir.
• Za zaključek večera je bil prikazan film Vlada Škafarja Otroci, filmsko pismo, ki združuje intimne pogovore z naključnimi tujci in osebna pisma, ki premišljujejo utrinke življenja, zbrana in naslovljena otroku. Ljudje vseh starosti razodevajo svoje notranje monologe, v katerih ponovno doživljajo svoje življenje, davno minulo in tisto spredaj, ki jih morda še čaka.

 

 

Film Otroci (Letter to a Child)

Slovenija, 2008, video (Digital Beta; HD Cam), 16:9, 100 minut

 

• Avtor: Vlado Škafar
• Fotografija: Aleš Belak
• Obdelava zvoka: Julij Zornik
• Obdelava slike: Urban Vučer
• Produkcija: Gustav Film
• Producentka: Petra Vidmar
• Žanr: filmski esej

 

Zgodba

Samo naše čustvo v prsih je resnica (Milan Pugelj).

Otroci so filmsko pismo, sestavljeno iz intimnih pogovorov z naključnimi tujci ter osebnih zapisov  in podob, ki premišljujejo koščke življenja. Ljudje vseh starosti se potapljajo v svoja življenja in jih pripovedujejo, kakor da jih ponovno živijo. Iz njihovih doživetij, spominov in pričakovanj se riše svojevrstna slika celega človeškega življenja, ki ponuja neposreden vstop v vsako življenjsko obdobje, tako da je tudi gledalec ponovno otrok, najstnik, zaljubljenec in se vidi naprej, vse do konca. Osebna pisma, domači filmčki in fotografije iz družinskih albumov v ozadju tiho kažejo živo sliko obledelega časa in minevanja – večni življenjski krog in večnega otrok v njem. Film o nedolžnosti, njeni izgubi in možnosti, da jo znova najdemo.

 

Iz prve roke

Samo naše čustvo v prsih je resnica.(Milan Pugelj)

Nekaj prijateljev sem povabil v kino, da mi povejo kaj o mojem filmu Otroci in so rekli, da so videli obraz otroka v obrazu starca in da si otrok tudi, ko imaš 80 let; da se ti vrti film tvojega življenja, ko si pozabil, kakšen si bil in se zdaj spominjaš prek drugih;čustva in ranljivost ljudi, kako se počasi odpirajo; minevanje in spominjanje, celo za pravkar minulim trenutkom; in da je ljubezen nad vsem, čeprav še vedno ne dobimo odgovora nanjo jaz pa sem bil vesel, da so videli vse te stvari v nekaj navadnih pogovorih s popolnimi tujci.

 

Kritike

»Gledanje Otrok se /.../ kaže kot do neke mere skrivno početje, ob katerem se nemalokrat znajdemo v zadregi. V zadregi pred neposredno, presenetljivo, celo surovo odkritostjo izpovedanega. V zadregi zato, ker nam je bilo podarjeno nekaj, kar si je sicer, onstran kinodvorane, treba prislužiti. Otroci tako niso samo film-pismo, temveč film-dar, tudi film-zrcalo. Film, ki pogled sprejme, nakar neusmiljeno pogleda nazaj. /.../ Lekcija življenja, lekcija filma, kakršno znajo redki, zmorejo pa še redkejši.«

Jurij Meden, Ekran

 

Spomenik izgubljeni nedolžnosti, ki si jo lahko spet zamišljamo.

Olaf Möller, Film Comment, Top 10 films of 2008

 

Prebliski notranje svetlobe na preprostih človeških obrazih. Kot da smo na preži za metulji.

Miklavž Komelj, Kino!

 

Filmografija avtorja

Stari most, 1998; Peterka: leto odločitve, 2003; Pod njihovo kožo, 2006; Otroci, 2008; Nočni pogovori z Mojco, 2008.

 

Intervju z avtorjem za revijo Premiera

Kako to, da ste se odločili za zgodbo, ki jo pripoveduje vaš film? Kaj vas je še posebej privlačilo v tej zgodbi?

Naj se sliši še tako čudno, ampak Otroci niso dokumentarni film. Res je, da v njem nastopajo ljudje, ki niso igralci in da smo poskušali vse, da bi čim manj igrali (sebe), toda ti ljudje skozi svoje zgodbe in doživetja, skozi razmišljanja o sebi in svojem življenju, s svojimi besedami in čustvi, pripovedujejo zgodbo, ki ni njihova zgodba, ampak je simbolna podoba življenja, ki jo s svojo pisavo piše avtor filma. O tem, kako stvarnost pristno in neposredno prehaja v simbolno, bo obširneje govorila letošnja Silvanova kino šola, posvečena Silvanu Furlanu.

 

Nam lahko zaupate, kakšni so vaši prihodnji projekti?

Pravkar končujem še film Nočni pogovori z Mojco, ki skupaj z Otroci in knjigo (v pripravi) Navadni pogovori tvori trojček, v katerem skušam pogledati na človeka in njegovo bivanje

v nezaslišani perspektivi vseh življenjskih obdobij hkrati in predvsem v neposrednem stiku z njim.

 

Kaj bi še posebej izpostavili pri svojem filmu?

Naši Otroci so prihajali na svet dlje kot običajno. Vesel sem, da sem ves ta čas puščal pot filma popolnoma odprto, da sem zavil na mnoge stranpoti in da sem na koncu vztrajal pri izhodiščni viziji kompleksnejše strukture in odkrite osebne prizadetosti.

 

Film je nedavno doživel uspešno mednarodno premiero na enem najpomembnejših filmskih festivalov v Rotterdamu, ugledna ameriška filmska revija Film Comment pa ga je uvrstila med 23 filmov, ki jih v tem letu ne gre spregledati in ga bo obsežneje predstavila v prihodnji številki.