V Galeriji Kresija bo v četrtek, 7. maja 2015, ob 18. uri odprtje razstave likovnih del Vladimirja Makuca Pokrajina s slikarjem.

Pokrajina s slikarjem je le eden od pogosto ponavljajočih se naslovov, ki jih Vladimir Makuc s svinčnikom skrbno izpiše pod sleherni odtis svojega grafičnega lista. Doda mu letnico in podatke o tehniki ter nakladi, katere natis po tem, ko več ne tiska sam, vselej skrbno nadzira. Svojo izbrano pokrajino je umetnik iz grafičnega medija že zdavnaj preselil v sliko, vtkal v tapiserijo, izrisal na porcelanaste objekte in jo vklenil v poudarjeno konturo svinčenih spojk v steklenem vitražu. Radoživo raziskovanje materialnega na našem utrujenem planetu je razširil v vsemirje in ga poselil s svojimi ljubimi pticami. Na začetku ustvarjalne poti so bile zaščitni znak umetnikove grafične produkcije zamolkle rjavine in hrapava ožgana zemlja s Krasa njegovega otroštva, ciklus, ki nastaja v zadnjih letih, pa je preplavila modrina kozmosa. Ta se v različnih razpoloženjskih stanjih preliva iz otožnih sivin v rožnate odtenke. Tudi izbrana tehnika je zdaj zvečine akvarel z dodano barvno kredo in risbo s svinčnikom ter polepljen z bleščicami, ki aludirajo na utripajoče zvezde. Protagonist v tej znova odkriti pokrajini je slikar sam. Na enem od listov se je upodobil kot zleknjena figura, z rokami spodvitimi pod glavo, kako se zazira v vesolje. Meditativna poza in nadrobnosti nas popeljejo v resničnost iz preteklosti. Znova se znajdemo na hrastoveljskem prizorišču, ko je mladi slikar kot restavrator in kopist z občudovanjem odkrival srednjeveške freske in enigmatične glagoljaške zapise v tej znameniti cerkvi ter si poskušal odgovoriti na pradavna, večna vprašanja o bivanju in minevanju. Premišljujočo podobo slikarja pa je na zadnjem akvarelu z letnico 2014, ki nosi naslov Hermes kolesar, zamenjala aktivna figura biciklista z nespregledljivimi avtoportretnimi potezami. Kot vselej je pripoved nabita s simboliko, med sonca pa so kot neki novodobni grafiti posejane zrcalno izpisane misli. Z malce truda razberemo zapise: EINSTEIN, ESPACE INFINI, HERMES CYCLISTE, GERONTICUS EREMITA, UNIVERSE EN ROSE. Pomenljivi, tudi hudomušno obarvani citati pa niso zapisani le iz strahu pred praznim prostorom. Pozornost vzbujajo nenavadni ptiči, ki delajo družbo slikarju, ko se trudoma vzpenja navkreber. Z natančnostjo znanstvenika ornitologa sta zapisana vrsta in rod te ptice: geronticus eremita. Upodobljen je grivasti ibis, ki mu je slovensko ime klavžar v svojih ornitoloških zapisih nadel Žiga Zois in je v časih, ko je Janez iz Kastva slikal v hrastoveljski taborski cerkvi, preletaval nebo v Istri. Ptica, katere ukrivljeni kljun spominja na polmesec, je igrala pomembno vlogo v starem Egiptu. Ibis je predstavljal inkarnacijo Tota, boga ustvarjalne besede, zaščitnika astronomov, računovodij, čarodejev, padarjev in vračev, izenačenega z grškim bogom Hermesom. V Makučevem primeru nas ikonografski motiv znova poveže s poslikavami v Hrastovljah, ki so pomenile ključno oporno točko njegovih ustvarjalnih začetkov. Tako je sklenjen zemeljski in nebesni krog s prizora stvarjenja sveta, s soncem in luno, prikazanima v ljubeznivi antropomorfni podobi in z izginulimi pticami, ki so v petem stvariteljskem dnevu poletele v nebo. Zdaj lahko dodamo Pokrajini s slikarjem še Pokrajino s pticami, ki se v jatah spreletavajo med nebom in zemljo in nas razveseljujejo. Hvala, mojster Makuc!

O avtorju:
Vladimir Makuc je bil rojen 8. maja 1925 v Solkanu pri Gorici. Druga svetovna vojna je prekinila njegovo šolanje na učiteljišču. Med letoma 1946 in 1950 je obiskoval Šolo za umetno obrt v Ljubljani (prof. Zoran Didek) in se po zaključku vpisal na slikarski oddelek ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti, kjer je diplomiral leta 1954. Po diplomi je nadaljeval študij še na specialki za restavratorstvo (prof. Mirko Šubic). Že med študijem se je ukvarjal s knjižno opremo, po končanem podiplomskem študiju pa se je do leta 1963 posvečal kopiranju srednjeveških fresk za ljubljansko Narodno galerijo. Tako je svoja prva delovna leta preživel po raznih srednjeveških cerkvah širom po Sloveniji (Hrastovlje, Mače, Križna gora nad Škofjo Loko, Bodešče, Breg pri Kranju, Žirovnica, Iška vas, Vitanje). Delo restavratorja in kopista je v umetnikovem opusu zapustilo trajno sled. V prostem času, predvsem v zimskih mesecih, se je začel intenzivneje ukvarjati z grafiko. Sprva so kar v improviziranem ateljeju v domači kuhinji začeli nastajati prvi lesorezi, pozneje tudi barvne jedkanice in akvatinte. Ko se mu je leta 1960 ponudila priložnost za krajše izpopolnjevanje v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja, je pridobljene izkušnje na področju globokega tiska v metjejskem pogledu izbrusil do popolnosti. S pomočjo poudarjene strukture, oblike in barve mu je uspelo v reliefnih odtisih dobesedno materializirati vtis kraškega kamenja in ožgane zemlje. Ves čas je ostal zvest strogo začrtanemu ikonografskemu okviru s prepoznavnimi kraškimi prvinami, ki so ga zaznamovale že v ranem otroštvu. Svoj priljubljeni motivni repertoar je v začetku osemdesetih let minulega stoletja prenesel še na področje slikarstva, v bistveno večji format od grafičnega lista, in končno tudi v tretjo dimenzijo keramičnih kipov. Slikal je z disperzijskimi barvami, jih mešal s peskom, dodajal jim je steklene črepinje in školjke, za vse pa je uporabil leseno podlago, ki jo je vpel v nenavadne poslikane okvire. Lotil se je tudi tapiserije in preizkusil v tehniki vitraja.
Udeležil se je slikarskih kolonij v Prilepu (1961) in Počitelju (1967). Po letu 2000 je med drugim sodeloval na slikarskih srečanjih in kiparskih delavnicah: na 13. Telekomovih mednarodnih slikarskih tednih (2000), na Mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva v Portorožu (2003) in na Likovni delavnici Genius loci Lera (2005).

Številne razstave doma in na tujem, pogosto povezane s promocijo »ljubljanske grafične šole«, so kronološko nanizane v izčrpni bibliografiji v publikaciji, ki jo je izdal Goriški muzej leta 2010 ob prevzemu velike donacije s pregledom mojstrove celotne ustvarjalnosti (grafike, risbe, slike, kipi in slike na porcelanu). Podoben prerez svoje grafične ustvarjalnosti je umetnik poklonil mestu Ljubljani – Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru in se s tem simbolno zahvalil za ustvarjalno ozračje, ki mu ga je ponujala prestolnica že od študijskih let naprej.

Že prva udeležba na tujem, na III. sredozemskem bienalu v Aleksandriji leta 1959, je Makucu prinesla I. nagrado za grafiko, sledila so ji še mnoga priznanja, še posebej za grafično ustvarjalnost. Med uglednimi mednarodnimi in domačimi nagradami podčrtajmo le Prešernovo nagrado (1979), najvišjo stanovsko nagrado Riharda Jakopiča (1987), nagrado na 22. mednarodnem bienalu grafike v Ljubljani (1997) in glavno nagrado na 6. bienalu slovenske grafike Otočec (2000).

Pesnik Ciril Zlobec je ob Makučevi retrospektivni razstavi, ki so jo pripravili v poklon umetniku ob njegovi šestdesetletnici v Goriškem muzeju, takole sklenil svoj jubilejni zapis uvodnika: »Makučevo slikarstvo je izpoved in pričevanje hkrati in morda tudi zato vseskozi prežeto s prepričljivo človečnostjo. To slikarstvo je tiho, skoraj sramežljivo, kot da se zaveda intimnosti, s katero stopa pred nas. In ne nazadnje: vsaj Primorcem – tako ga pač doživljam – prinaša med drugim tudi dih te zemlje in podnebja, ki sta tako plodno oblikovala in zaznamovala vso umetnikovo osebnost. «

Breda Ilich Klančnik