Župan Zoran Janković je v ponedeljek, 12. januarja, v Steklenem atriju Mestne hiše slavnostno odprl razstavo ob 120. obletnici ustanovitve prve stalne komisije za poimenovanje ulic in trgov v Ljubljani. Prvo stalno Komisijo za poimenovanja ulic in trgov v Ljubljani je Mestni svet ustanovil na svoji seji 15. januarja leta 1889; imenoval je Ivana Hribarja, Frana Povšeta, Ivana Rozmana, dr. Josipa Vošnjaka in Toma Zupana v "Odsek petih članov, katerega naloga bode, določevati imena mestnim trgom in ulicam".

Razstavo, ki bo na ogled do petka, 16. januarja, so pripravili Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni muzej ter Komisija za poimenovanje naselij in ulic Mestne občine Ljubljana in prikazuje zgodovinski razvoj poimenovanja mestnih predelov, ulic, trgov v Ljubljani od najstarejših omemb preko konstituiranja odseka za poimenovanje ulic v letu 1889 do konca prve svetovne vojne.

Avtorica razstave mag. Sonja Anžič iz Zgodovinskega muzeja Ljubljana je o vsebini razstave zapisala:
»Najstarejša krajevna poimenovanja v Ljubljani so označevala posamezne predele mesta ali predmestja (npr. Stari trg, Novi trg, Ribje ulice; seveda v nemški obliki: Altenmarkt, Neuenmarkt, Fischengassen), oblikovala so se med ljudstvom in so bolj opisovala določeno ulico ali trg glede na njegovo značilnost kot pa poimenovala z imenom. Zapisana so v listinah, urbarjih, davčnih knjigah, od 16. stoletja dalje tudi v zapisnikih sej ljubljanskega mestnega sveta.
Poimenovanje ulic in njihovo označevanje je tesno povezano z orientacijo v mestu in oštevilčenjem hiš. V Ljubljani je leta 1770, ko je bila razdeljena na krajevne enote: Ljubljana mesto (obzidani del) in predmestja (Karlovško, Kapucinsko, Šentpetrsko predmestje, Gradišče, Trnovo, Krakovo, Poljane in Kurja vas), vsaka hiša dobila svojo številko. Proti koncu 18. stoletja, ko je bilo porušeno obzidje in se je mesto pričelo širiti, so zaradi orientacije po mestu postala imena ulic in ulični napisi še bolj potrebna. Takrat je magistrat prvič izbiral in določal ulična imena, za katera pa je moral pridobiti odobritev tudi od višjih oblasti (takrat gubernija). Leta 1819 so bile vse ulice z imeni v starem mestu opremljene z napisi, ki so bila v nemškem jeziku. Po marčni revoluciji (1848) pa je mestni odbor sklenil, da ljubljanske ulice dobijo tudi slovenske nazive, vendar uvedba slovenskih nazivov ni potekala gladko.
Nadalje se je v 70. letih 19. stoletja magistrat odločil za uvedbo novega sistema oštevilčenja hiš v okviru ulic in trgov. V Ljubljani je bil tedaj uveden sistem ureditve ulic in trgov ter oštevilčenje hiš v njihovem okviru, kot ga poznamo še danes (ulice imajo na eni strani lihe številke, na drugi sode, pri trgih poteka številčenje v krogu, v smeri urinega kazalca). V zvezi s tem je bila leta 1876 izvedena revizija nazivov ulic in določena so bila načela za ulična poimenovanja.
Slovensko poimenovanje ulic je bilo spet v ospredju, ko je bil v letu 1882 izvoljen slovenski župan Peter Grasselli in je občinski svet sklenil, da se s 1. januarjem 1883 uvede slovenščina kot izključni uradni jezik magistrata s strankami ter v notranjem poslovanju magistratnih uradov, z izjemo vojaškega urada. Že nekaj let kasneje (1889) je občinski svetnik Ivan Hribar (kasnejši župan) na seji občinskega sveta 15. januarja sprožil vprašanje preimenovanja nekaterih ulic in predlagal, da se izvoli »odsek petih članov, katerega naloga bode, določevati imena mestnim trgom in ulicam«. Še na isti seji so člane izvolili in potrdili. S konstituiranjem tega odseka se je pričelo sistematično pristopanje k poimenovanju in preimenovanju ulic in trgov v Ljubljani. Zavedali so se, da se del mestne zgodovine izraža tudi v poimenovanju ulic in trgov. Poleg imen je bilo še vedno pereče vprašanje jezika ter oblike uličnih tabel. Vse bolj so se uveljavljali le slovenski nazivi in leta 1908 so bile uvedene ulične table, kot so še danes.«