V sredo, 10.3.2010, je v Centru urbane Kulture potekal simpozij o dramatiki in gledališču Petra Božiča na temo »Prekvasenje« slovenske dramatike in gledališča.

Udeleženci simpozija so si ogledali film Vinka Möderndorferja, Človek v šipi, portret pisatelja Petra Božiča. O delu Petra Božiča in njegovem mestu v slovenski dramatiki pa so govorili akad. prof. dr. Janko Kos, dr. Denis Poniž, dr. Gašper Troha, dr. Tomaž Toporišič, Ivo Svetina, dr. Krištof Jacek Kozak in Mojca Kreft.

Vse prisotne je v uvodnem delu simpozija pozdravil tudi župan Zoran Janković.

Peter Božič je poleg Jožeta Javorška začetnik drame absurda na Slovenskem. Z njegovo dramatiko za Oder 57 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (kot seveda tudi z dramatiko Smoleta, Strniše in Zajca, Tauferja, Rožanca), še očitneje pa v naslednjem desetletju (z dramatiko Jovanovića, Šeliga, Jesiha, Lužana, Rudolfa), je tudi slovensko gledališče dobilo priložnost, da sicer z veliko zamudo uveljavi revolucijo form, ki so jih že zdavnaj osvojili slikarstvo, kiparstvo ali glasba.
Delil je usodo mladih povojnih intelektualcev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prenovili slovensko dramatiko in predstavljali prvi val kulturniške opozicije. Čeprav je bil med vojno z družino interniran v Nemčijo in je po njej verjel v obnovo države in boljši jutri, so se mu sanje razblinile l. 1951, ko je bil obsojen zaradi protidržavnega delovanja. Vrgli so ga z mariborske gimnazije, ker je prijateljeval z avtorji gimnazijskega glasila Iskanja, in mu za pet let prepovedali nadaljnje šolanje. Čeprav so mu kazen leto kasneje črtali, je ostal politično zaznamovan. Bil je član Odra 57 in je zanj napisal tri najodmevnejša dramska besedila (Zasilni izhod, Križišče in Vojaka Jošta ni).

Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS. Družbenokritičen in dejaven je ostal vse do svoje prezgodnje smrti.