V Galeriji Kresija je župan Zoran Janković v počastitev dneva prve pisne omembe Ljubljane kot mesta odprl razstavo Marijana Tršarja »Videnje barvne drugačnosti«, ki bo na ogled do 10. maja 2009.

Avtorja in razstavo je predstavil dr. Milček Komelj: »Tršarjeva živahna platna so barvite likovne poljane, kamor umetnik odtiskuje izrazito svoja videnja, tudi če jih ne zajema iz vnaprejšnjih predstav. V njih se prelivajo in organsko prežemajo sledovi vsakršnih zemeljskih prepletov in kozmičnih daljav, dinamični ritmi slikarjeve življenjske strasti in nedoumljivi prividi, kot bi se dvignili iz metamorfoz speče podzavesti. A razigrani slikar vse to oživlja v popolni, razglašani svobodi, v kateri bdi le še nad samim sabo, četudi kot nad igrivo vznemirjenim otrokom, saj vedno znova uresničuje in »nadzira« le lastno spontanost, s kakršno v sleherni novi sliki odkriva svoj neponovljivi barvni čudež. S tem pa tudi vse bolj plodovito potrjuje bujno slo po večnem življenju, napojeno z neizčrpnim nemirom.«

Marijan Tršar je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1951 pri profesorju Gojmirju A. Kosu, grafično specialko je končal pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1979 je bil imenovan za rednega profesorja na ALU; istega leta si je na beograjski univerzi pridobil naziv magistra umetnostne zgodovine. Na začetku se je največ ukvarjal z grafiko, potem z oljnim slikarstvom in akvarelom. Izvedel je več dekoracij v freski, sgrafitu in mozaiku. Sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem, in imel okoli petdeset samostojnih razstav. Kopiral je freske po naših srednjeveških cerkvah. V šestdesetih letih se je začel ukvarjati z likovno teorijo, kritiko in literaturo. Napisal je več knjig - potopisov, zgodb za otroke, likovnih razmišljanj, esejev, črtic in pesniško zbirko. Več let je pisal Likovne zapiske v Naših razgledih, članke po revijah in časopisih. Napisal je več monografij slovenskih slikarjev in kiparjev, scenarije z likovno problematiko za “TV”. V slikarstvu in grafiki se je iz začetnega realizma, preko ekspresivnejših, analitično-kubističnih smeri povzpel do osebnih oblikovnih rešitev in se po zgledih italijanske ter francoske moderne približal abstrakciji, ki ji je našel današnjo avtorsko razpoznavno poetiko.