»Ljubljana mi je všeč, ker je varna, obvladljiva, fotogenična in se razvija korak za korakom. Imamo lepe frizerske salone, prijetne kavarne, lepe pekarnice. Če bi se kdo zbudil po 20-ih letih, bi bil prav gotovo presenečen, koliko miz in stolov je na cestah. Vsako mesto mora imeti svojo svetlobo in poleg sonca je moja svetla točka Ljubljane Svetlobna gverila.«

Z Leonom Magdalencem sva se dobila v bližini njegovega doma. Leon je Ljubljančan, direktor in solastnik agencije Nastop plus, specializiran za svetovanja in treninge s področja komuniciranja. Kot novinar je delal vsepovsod, med drugim tudi na radiu Študent in za legendarno oddajo Studio Ljubljana, ki sta jo vodila z ženo Bojano Leskovar. Napisala sta tudi prvi priročnik ABC javnega nastopanja. Že 19 let piše eno najbolj branih kolumn v Dnevniku o medijski podobi Slovenije. Najprej je bil podpisan kot T. Zgaga, odjemalec električne energije, potem se je z leti razkril z imenom, priimkom in fotografijo.

»Ljubljana nima dobre delikatese in nima enega resnega kluba. Za jazz, za živo glasbo,« mirno in zbrano razlaga, kaj pogreša v središču metropole. »Klubi sodijo v center, ne na obrobje. Ko spraviš vse subkulture na obrobje, nam ostane, kar imamo sedaj: center je prostor za turiste in selfije.« Na pogovor je prišel pripravljen, s spiskom. Tako kot živi, tudi piše in dela, osredotočen na bistveno: »V Ljubljani ne maram šoferjev slabe volje. Motijo me tisti kolesarji, ki mislijo, da imajo absolutno prednost. Da ne bo pomote, tudi sam sem kolesar. Ljubljana je tudi mesto, kjer imajo vsi neke pripombe o tem, kako bi se morali drugi obnašati. PrebivalciLjubljane so vseskozinatestosteronu. Ni ležernosti.«

Nadaljuje po spisku: »Ljubljana je fajn, ker je mesto paradoksov. Mesto na vasi, vas v mestu. Zame je paradoks, da so iz kina Sloga naredili art kino. Iz Kina Šiška, kjer sem gledal vesterne, so naredili center urbane kulture. Paradoks je, da je v hiši, kjer je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, sedaj rezidenca nemškega veleposlaništva. Tudi sam živim v paradoksu: pred mojo hišo so zgradili žitni most. Najprej sem bil jezen, češ da ropotajo, a odkar je dokončan, ga kar naprej uporabljam. Paradoks je tudi, da je najbolj monumentalni prostor v mestu pokopališče – Žale.«

V različnih življenjskih obdobjih so mu bili ljubi različni mestni prostori. »Edini prostor, ki mi je ostal od otroštva in kamor še vedno hodim, je knjigarna Konzorcij.« Tam je kupoval prve plošče in knjige. Zato ni nič čudnega, da je njegova edina in najbolj osebna knjiga, kot pravi, na voljo le v Konzorciju. V knjigi z naslovom 60/100 je zbral nekaj že objavljenih kolumn, jim dodal sveže komentarje, uporabna priporočila za javno nastopanje in skice za kolumne. Mu kdaj zmanjka idej, kako kar naprej diagnosticirati družbo skozi medijsko podobo? »Če ne veš, o čem bi pisal, si ne izmišljuj. Nimam se za tistega kolumnista, ki misli, da ve, kaj je prav in kaj narobe. Je pa šokantno, kako malo se je spremenilo v 19-ih letih.«

Pomembnistazgodba in poanta. »Tudi kadar predavam o javnem nastopanju in komuniciranju, povem, da je princip preprost – povej mi svojo zgodbo. Povej mi zgodbo, ki jo lahko poveš v naslovu, v eni sliki, v dveh stavkih. Vse naše odnose opredeljuje ena beseda – komunikacija. Toda nimamo zaman dvoje ušes in samo enih ust. Če bomo znali poslušati, bomo znali tudi komunicirati. Najhujši so monologi, ki jih spodbuja tudi spletna komunikacija. Postaja pomembno, kaj jaz mislim, komunikacija pa se pozablja.«

Tudi v mestu pogreša komunikacijo: »Če sem tujec in sem v središču mesta, ne vem, kako priti na letališče. Vendar je bistvena signalizacija: kje sem in kako pridem tja, kamor bi rad prišel. Vsi pravijo, da mora mesto živeti, jaz pa pravim: ne mesto, ljudje morajo živeti.«

--

Avtor: Jedrt Jež Furlan