V mestnem jedru je nasproti Magistrata prostor, ki ima za ljubitelje knjige prav poseben pomen. Da gre za posvečen prostor, je občutljivim knjigoljubom jasno že na daleč, še posebej pa se to potrdi v pogovoru s Stanko Golob, ki je tam tudi po desetih letih od upokojitve še vedno izjemno dejavna. Kljub njeni skromnosti je namreč jasno, da Trubarjev antikvariat že štiri desetletja sledi njenemu vodstvu in srcu.

Stanka Golob – knjigotržka leta, dvakratna prejemnica Schwentnerjeve nagrade, Trubarjevega priznanja in plakete mesta Ljubljana za dolgoletno delo in zasluge – pravi, da se bibliofilstvo največkrat začne tako, da najprej kupuješ knjige, ki so ti všeč, svoj pravi okus pa izoblikuješ sproti, saj se zbirateljska strast s časom samo še poglablja.

Antikvarjetrd in naporenpoklic. »Knjiga je težka,« napol v šali razlaga Stanka, »in mi jo prenašamo s svojimi rokami. To je umazano delo.« Kajti antikvar pri delu ni omejen na urejene police prodajalne, temveč redno obiskuje bolšje in strokovne sejme ter s pomočjo mednarodne mreže kolegov sledi potovanju posameznih zanimivih knjig po svetu. Tako je Stanka še posebej ponosna na zelo redek izvod knjige štajerskega rojaka Andreja Perlaha, zdravnika in astronoma iz 16. stoletja, ki ga je odkrila nekje v Ameriki.

Poleg tega mora antikvar po potrebi brskati še po garažah, vlažnih kleteh in prašnih podstrešjih – zato, ker nekdo prazni svojo knjižnico, a tudi zato, ker ne bo imel miru, dokler ne bo vsega prečesal in pregledal čisto do dna, če se tam vendarle ne skriva kaj pomembnega. Mogoče prav zadnja knjiga za dopolnitev kakšne zbirke ali opusa, ali pa tista, ki jo neki kupec že dolgo išče. Edina težava je, da se od takšne najdbe potlej ločiš s težkim srcem.

Knjige seveda od nekdaj potujejo iz rok v roke in prav antikvar je tisti, ki se ne ukvarja zgolj s končnim izdelkom, temveč tudi z njegovo konkretno zgodovino. »Knjiga ti sama pove, kako so z njo ravnali,« pravi Stanka; starejše knjige so bile podpisane in označene (kot primer od nekod privleče neko Cankarjevo knjigo z ganljivim posvetilom), v njih so bili ekslibrisi in opombe, kdo je katero komu podaril ali posodil. Ali pa packe in še kaj precej hujšega.

Bolj od poznavanja vsebine – tudi lekarnar ne poskusi vseh svojih strupov – je pri tem pomembno antikvarjevo strokovno znanje, zaradi katerega se ne pusti zlahka pretentati. Ne sme se mu namreč zgoditi, da bi denimo ponatis zmotno prodajal kot original. Pozoren mora biti tudi na tip papirja in druge komaj opazne malenkosti. Nekoč ji je nekdo hotel prodati knjigo iz leta 1, pa je hitro ugotovila, da je mišljeno prvo leto italijanske fašistične ere; nekdo drug je nujno potreboval denar za dva deci, pa ji je ponudil knjigo, menda edino na svetu, a je Stanka s police takoj potegnila svoj izvod. Nekoč so na dražbi pomotoma prodali prvo izdajo Jenkovih Pesmi iz leta 1865, za katero se je izkazalo, da ji manjka en list, tako da so kupcu čez čas poiskali drug izvod.

Pri tem pa se Stanka Golob zaveda, da knjiga dandanes ni več naložba. Nekoč so obstajali celo osebni bibliotekarji, danes pa so stanovanja za knjižnico pogosto premajhna. Toda antikvariati bodo obstali, je prepričana, ker predstavljajo nadgradnjo knjigarn: v njihovi ponudbi so namreč tudi izkušene in modre knjige, saj morajo biti tudi antikvarji modri in izkušeni.

--

Avtor: Andrej Hočevar