Obujeno ljubljansko letališče

Ob robu največjega ljubljanskega nakupovalnega središča BTC-ja je kot feniks iz ruševin ob Letališki cesti iz desetletij spominske pozabe in zanemarjenosti vstalo prenovljeno prvo civilno ljubljansko letališče. Zgledno urejen in spodobno prerojen kompleks, po katerem je bližnja cesta tudi dobila ime, vabi od letošnjega poletja obiskovalce v kavarno v nekdanjo letališko stavbo, ki se razprostira na ogromnih 600 kvadratnih metrih in navdušuje s prijetnim zunanjim ozelenjenim vrtom z igrali ter muzejsko razstavo v kontrolnem stolpu. Obnova enega pomembnejših mestnih infrastrukturnih objektov priča o zavedanju, da je ohranjanje kulturne dediščine vrednota sama po sebi, saj le z obnavljanjem materialnih ostankov gradimo lokalne identifikacijske točke, ki jih kot meščani potrebujemo, s tem pa krepimo pozitivno mestno samozavest in ponos. Primerna revitalizirana grajena zapuščina, bogato obarvana letalska zgodovina in nove vsebine privabljajo goste, ki na novo oživljajo ter osmišljajo prostor tudi za prihodnost.

Muzejska razstava v kontrolnem stolpu

Večina Ljubljančank in Ljubljančanov je namreč prepričana, da je edino pravo ljubljansko letališče tisto pri Brniku, ki pa je po nastanku kasnejše. Če želimo več izvedeti o zgodovini ljubljanskega letalstva in mestnih letališč, ki so svojo lokacijo skozi preteklost spreminjala in soustvarjala mestno podobo, se moramo povzpeti v prvo nadstropje nekdanjega kontrolnega stolpa. Tam domuje muzejska razstava, ki jo je skrbno pripravil Mestni muzej Ljubljana pod taktirko kustosa dr. Blaža Vurnika. Razstavni panoji nas že na prvi pogled privabljajo s posebej izbranimi fotografijami in nas opozorijo na slovenske zimzelene klasike, ki so uporabile nekdanje letališče Moste za filmsko kuliso. Prav člani ljubljanskega aerokluba so leta 1952 pomagali pri snemanju letalskih in padalskih prizorov za film Vesna. Še danes v neposredni bližini stoji drevo, v katero se je glavna igralka zapletla ob pristanku s padalom.

Leta 1855 v zraku baloni, leta 1903 človek

V Ljubljani so leta 1855 meščani prvič doživeli in videli leteče naprave, ki so »premagale« fizikalne zakone in se povzpele med oblake. 29. aprila tistega leta je neki Lindner na Rožniku organiziral tekmovanje balonov s toplim zrakom, prireditev pa so pospremili z godbo. Na prvega človeka, ki se je povzdignil v višino, pa so morali Ljubljančani počakati še pol stoletja, vse do junijske nedelje 1903, ko se je iz kolesarskega dirkališča ob robu tivolskega parka s pomočjo balona v višino pognal Jan Plaček. Pogumni Čeh je za vse obiskovalce, ki so kupili vstopnico, napovedal celo skok, ki pa se je zaradi prenizke višine končal precej klavrno z večmesečnim okrevanjem v ljubljanski bolnišnici, saj se padalo ni utegnilo odpreti. Prav tako je junija sedem let kasneje prvič nad Ljubljano s poskoki »poletelo« letalo, ki je prineslo obiskovalcem le razočaranje, organizatorju pa finančno izgubo. Bolje kot pilotu Albertu Lettisu iz Pulja je 10 dni kasneje uspelo rojaku Jeanu Vidmarju iz Trsta, ki je izvedel prvi pravi vzlet z letalom v Ljubljani.

Od vojaških letališč do Aerokluba Ljubljana

Vihra prve svetovne vojne je v bližnjo okolico mesta prinesla nekaj improviziranih letališč (Šiška, Fužine, Polje), ki jih je cesarsko-kraljeva vojska uporabljala za vzlete in pristanke vojaških letal. Nad Ljubljano so z bližnje soške fronte večkrat prihrumela italijanska izvidniška letala, dvakrat pa so Italijani celo bombardirali mesto. Kot ljubljanska zanimivost je bila še dolga leta po končani vojni na ogled neeksplodirana bomba v eni izmed trgovinskih izložbenih vitrin. Po koncu velike vojne so slovenski piloti ustanovili letalsko stotnijo z več deset operativnimi letali, po zgledu drugih evropskih mest pa so letalci, tehnično izobraženi in drugi navdušenci tudi v Ljubljani v Mestnem domu 21. decembra 1923 slovesno ustanovili Aeroklub Ljubljana, ki obstaja še danes. Med soustanovitelji je bil tudi znameniti inženir Stanko Bloudek, ki je pred vojno za avstrijsko vlado razvijal celo neuresničeni helikopter s šestimi kraki, po njej pa več uspešno konstruiranih letal (Sraka, Lojze). Ko se je leta 1934 na mitingu v Zagrebu pilot z Lojzetom smrtno ponesrečil, se je Bloudek odpovedal nadaljnji gradnji letal.

Pokrovitelj letalstva princ Karađorđević

Pobudniki za ustanovitev tovrstnega kluba, predvsem kraljeva vojska in domači gospodarstveniki, so se zavedali, da je letalski promet prihodnost. Po zgledu drugih jugoslovanskih mest je bila leta 1927 ustanovljena še slovenska podružnica aerokluba Naša krila pod vodstvom princa Pavla Karađorđevića, novi klub pa je istega leta organiziral še prvi letalski miting v Ljubljani, ki je potekal na stezi na vojaškem vadišču pri Fužinah. Ljubljanski aeroklub je imel sprva vežbališče za letenje z jadralnimi letali pri Novi vasi na Blokah, letališče za motorna letala pa v Šiški, v trikotniku železniških prog pri sedanjem Litostroju. To letališče je delovalo kot vojaško letališče vse do leta 1924, nato pa do leta 1933 kot športno letališče. Šišensko letališče se ravno zaradi železniških preprek ni moglo primerno širiti in posledično tudi ne vključiti v civilni promet, ki je bil v tridesetih letih že močno razvit.

Vzpon potniškega letalskega prometa

Letalstvo je v tem obdobju doživelo velik razmah, konjiček za bogate in avanturiste so počasi spodrivala komercialna medmestna udobna potniška letala, ki so zlagoma zamenjavala majhna letala iz lesa in platna. Jugoslovanska in srednjeevropska mesta so se že v drugi polovici dvajsetih let začela povezovati z rednimi letalskimi linijami ter grajenimi civilnimi letališči z vso infrastrukturo. Prva je stekla že leta 1928 med Beogradom in Zagrebom, do leta 1930 so letala jugoslovanske družbe Aeroput letela čez Skopje v Solun, iz Beograda čez Zagreb in Gradec na Dunaj, povezave pa so bile vzpostavljene tudi s Sarajevom, Podgorico in Sušakom. Temu trendu je z nekajletno zamudo želela slediti tudi Ljubljana. Prvi pomembnejši korak v to smer je bil storjen z nakupom letala, ki so ga poimenovali »Ljubljana«. Letalo mestnega aerokluba je vse do leta 1932 opravljalo popularne promocijske in kratke potniške polete. Ambicije glavnega mesta Dravske banovine pa so stopile še korak dlje. Prelomnega leta 1933, ko je po velemestnem značaju hrepeneča Ljubljana z Nebotičnikom stopila v višave, je dobila tudi svoje letališče.

Letališče Polje – prvo slovensko civilno letališče

Prvo pobudo za letališče so podali že leta 1928 predstavniki ljubljanske Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, Ljubljanskega velesejma, aerokluba in vojske. Za najprimernejše mesto so izbrali vojaško vežbališče v Polju. Za ureditev primerne steze je bilo treba natančno odmeriti zemljišče, pridobiti ogromna finančna sredstva za odkup okoliških parcel, zgraditi objekte za letala in potnike ter zgraditi novo cesto med mestom in letališčem. Šele pomoč države in Mestne občine Ljubljanske je obrodila sadove. Beograjsko finančno ministrstvo je marca 1933 odobrilo 960.000 dinarjev za gradnjo, da pa bi letala nemoteno vzletala in pristajala, je občina vzela v najem 50 hektarjev širok nižinski pas zasebnih okoliških zemljišč za nadaljnjih 30 let.

Pred letalom Bloudek XV-Lojze stojita konstruktor Stanko Bloudek (levo) in predsednik ljubljanskega aerokluba Rado Hribar. Foto: Mestni muzej Ljubljana, MGML

Slavnostna otvoritev z mitingom

Maja 1928 so vojaški inženirji zemljišče zakoličili in začeli graditiobjekte. Načrt za letališče je zrisal ruski begunec in arhitekt Juri Nikolajevič Šreter, izgradnjo so izvajale vojaške letalske oblasti. Obsegalo je 800 m dolgo in 60 m široko travnato stezo, dva hangarja za aeroklub in vojno letalstvo s skupno površino 600 kvadratnih metrov ter glavno letališko poslopje. Urejeno je bilo tudi električno omrežje. 20. avgusta 1933 je letališče v Polju (oziroma v Mostah) slavnostno odprl za promet ljubljanski župan dr. Dinko Puc. Sledil je veličasten miting s prikazi formacijskega letenja, zračnega bojevanja, akrobacijami, skakanjem s padali, prav tako pa so lahko poleteli tudi številni obiskovalci otvoritve. O tem so poročali tudi vsi tedanji slovenski časopisi. Že takoj naslednji dan je stekla redna letalska povezava med Ljubljano in Zagrebom, 1. septembra pa še s Sušakom. Kasneje so dogradili še 900-metrsko cesto, ki se je povezala z obstoječo Šmartinsko cesto, glavno letališko poslopje s čakalnico in restavracijo ter dve travnati stezi.

V prvi nesreči šest mrtvih

Letališče je bilo tri desetletja osrednje slovensko letališče. Redni promet je potekal tudi preko Zagreba v Beograd. Leta 1934 je bila uvedena povezava s Celovcem, dve leti kasneje z Dunajem, leta 1938 pa neposredno z Beogradom. Potniki so karte kupovali v Ljubljani, od tam pa jih je peljal poseben avtobus. Že 12. septembra 1933 se je zgodila tudi prva nesreča civilnega letalstva. Po dobri minuti leta se je letalo zrušilo pri današnji psihiatrični bolnišnici, umrlo pa je šest potnikov. Na začetku druge svetovne vojne na Slovenskem je bilo letališče bombardirano, med vojno pa sta ga uporabljala tako italijanski kot nemški okupator.

Travnato letališče postane pretesno

V socialističnem obdobju je bila na letališču poleg civilnih letal nastanjena še vojaška šolska eskadrilja, zaradi močnega hrupa in nočnih vaj pa so leta 1954 vojaška letala preselili v Pulj in Brežice. V povojnem času je bilo letališče sredi travnikov deležno več prenov in dograditev: leta 1954 nova letališka zgradba, ki jo je upravljal Jugoslovanski aerotransport, in hangar, leta 1960 pa je bil zgrajen še dvonadstropni kontrolni stolp. Ob koncih tedna je kompleks služil tudi kot prijetna izletniška točka, kjer so se ob travnati pristajalni stezi, ki je potekala vzporedno z današnjo Letališko cesto, zbirale številne družine z otroki in opazovale letalce. Na voljo pa je bila tudi gostinska ponudba. Staro letališče je v potniškem prometu delovalo do leta 1963, ko so dokončno preusmerili ves letalski promet na novo letališče na Brniku.

Novo letališče Brnik

Zaradi izrednega razvoja letalstva po drugi svetovni vojni je bilo letališče v Polju vse manj primerno za nove vrste civilnih letal, ki so za dolete potrebovala daljšo in asfaltirano stezo. Že leta 1948 je bila zaradi prostorskih omejitev in modernizacije letalskega prometa sprejeta odločitev o preselitvi letališča na Spodnji Brnik, k vasici pri Kranju. Štiri leta kasneje je slovenska vlada sicer imenovala komisijo za izgradnjo novega letališča, vendar je projekt zaradi pomanjkanja sredstev skorajda desetletje miroval, dokler se ni leta 1961 v gradnjo vključil Mestni svet Ljubljane, ki je ustanovil samostojno aerodromsko podjetje »Ljubljana-Brnik v izgradnji«, ki je tudi obnovil letališče v Polju.

Slovenski prevoznik Adria Aviopromet

Leta 1962 je bilo staro letališče na robu zmogljivosti, samo do 7. oktobra je na njem pristalo kar 781 letal, in sicer 197 letal DC-3, 18 vojnih, 59 IS SR Slovenije, 6 tujih in 428 letal Letalske zveze Jugoslavije. Naslednje leto je bila v prvi fazi izgradnje na Brniku zgrajena 3.000 metrov dolga vzletno-pristajalna tlakovana steza, skupaj z objekti za obratovanje letališča. Otvoritev novega sodobnega letališča pa je bila na božični večer 24. decembra 1963, ko je pristalo prvo potniško letalo Douglas DC-6B. Redni promet je odprl JAT 9. januarja 1964, ko je na letališču dobil tehnično bazo tudi slovenski prevoznik Adria Aviopromet. Ob odprtju je imelo letališče 49 zaposlenih. Prvo leto je prepeljalo 78.000 potnikov in 88 ton tovora. Leta 1965 je uporabljalo letališče že 15 tujih družb, naslednje leto pa 26.

Konecstarega letališča

Moščansko letališče je po letu 1963 ostalo v uporabi za Aeroklub Ljubljana, ki ga je razvijalo kot športno letališče z jadralnimi in motornimi letali. V povojni Ljubljani so skoraj 20 let proizvajali manjša športna letala (1946 tovarna Letov, 1956 tovarna Libis). Odpetdesetih let 20. stoletja se je med Šmartinsko cesto in letališčem intenzivno širila industrijska cona, leta 1979 pa so letališče dokončno ukinili. Po ukinitvi letalske dejavnosti so začeli letališki objekti propadati. V stolp se je naselila družina, hangar in prostore letališke stavbe pa je takratna Občina Moste-Polje oddajala sosednji tovarni, ki jih je uporabljala kot skladišče. Hangar je bil po letu 1990 prenovljen pod spomeniško-varstvenim nadzorom in spremenjen v prodajni salon avtomobilov.

Obnovastarega letališča

Mestna občina Ljubljana je Staro letališče Ljubljana leta 1994 začasno razglasila za tehniški spomenik, leta 2011 pa mu je Mestni svet podelil stalni status kulturnega spomenika lokalnega pomena zaradi zgodovinskih, tehniških, urbanističnih, arhitekturnih, likovnih in krajinskih vrednot. Vse od leta 2013 se je občina trudila primerno prenoviti kompleks z javno-zasebnim partnerstvom. Projekt je predvideval obnovo nekdanje letališke stavbe in kontrolnega stolpa, ureditev okolice in zelenic z ureditvijo tematskega otroškega igrišča, postavitvijo javnih plastik in predstavitvijo letalstva na zunanjih površinah. V letališki stavbi je bila zamišljena restavracija s slaščičarno, v kontrolnem stolpu pa v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane na ogled zbirka o zgodovini slovenskega letalstva in letališča Moste. Razlika med tem območjem in drugimi sprostitvenimi lokali v okviru BTC naj bi bila višja kakovost ponudbe in doslednost ter višja kakovostna raven tematskega oblikovanja in zasnove aktivnosti.

Javno-zasebno partnerstvo

Prenova prvega stalnega slovenskega letališča v letih 2018 in 2019 je eden izmed mnogih uspešno izpeljanih projektov župana Zorana Jankovića in Mestne uprave, ki je bil izveden v okviru javno-zasebnega partnerstva z družbo BTC po modelu koncesije (26 let). Po izvirni podobi ga je obnovila družba BTC v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, za njegove nove vsebine pa so poskrbeli Kavarna Cacao ter Muzeji in galerije mesta Ljubljana. Skupen projekt tako dokazuje možnost zglednega sodelovanja zasebnega kapitala in javnega interesa, prav tako pa lahko služi tudi kot zgled za vse prihodnje tovrstne ljubljanske podvige tudi na področju kulturne dediščine.

--

Avtor: dr. David Petelin