Zakaj smo v tako redko poseljenem, zelenem in umirjenem okolju tako nevrotični in nestrpni?
Tibor Mihelič Syed je direktor Slovenskega mladinskega gledališča, v prostem času pa glasbeni ustvarjalec, inštrumentalist ter obsedenec z balvanskim plezanjem, ki zlasti v Ljubljani s prav neverjetno hitrostjo postaja vse bolj priljubljeno.
Otroštvo je preživel v južnem delu Štepanjskega naselja, le lučaj od Golovca, kjer so verjetno še vedno zakopane njegove taborniške trofeje; njegovo prvo najemniško stanovanje je bilo na Wolfovi ulici, in to še v času, ko so po njej brezkompromisno vozili avtobusi in je stara hiša nasproti Sushimame vibrirala tako močno, da so stekleni kozarci na policah nervozno trkali drug ob drugega.
Po nekaj letih precej burnega življenja se je z družino preselil za Bežigrad, in v tem trenutku nima niti najmanjšega razloga, da bi ga kadarkoli zapustil.
Za MESTnice je tokrat zapisal ...
---
Tako kot za Slovenijo pravijo, da je Evropa v malem, se mi moje rojstno mesto z vsem svojim zaledjem vedno bolj kaže kot kraj, ki svojim prebivalcem na prikupno majhnem in obvladljivem prostoru ponuja neverjetno veliko priložnosti za telesno in miselno aktivno bivanje.
Če samo pomislim: prvi dan, ko se je gledališka sezona prevesila h koncu, hči pa s starimi starši odvihrala na morje, sva z ženo s kolesom zaokrožila po Poti spominov in tovarištva, si privoščila kosilo v skorajda vaškem okolju Vodnikove domačije, spila kavo sredi urbanega vrveža na Petkovškovem nabrežju, pozno popoldan s prijatelji zaplavala v ravno prav hladnem Podpeškem jezeru, dan pa prijetno utrujena kronala z izvrstnim koncertom na letnem prizorišču Gala hale na Metelkovi. Pa pravijo, da so dnevi vselej prekratki. Predstavljajte si, kako kratki so šele, če ne živiš v Ljubljani.
Le nečesa ne bom nikoli razumel: zakaj za vraga je v tako privilegiranem okolju, ki se lahko upravičeno kiti z opisanimi danostmi in možnostmi, na ulici, v pisarnah ter na kulturnih dogodkih srečati toliko kislih, čemernih in zlovoljnih obrazov?
Zakaj smo v tako redko poseljenem, zelenem in umirjenem okolju tako nevrotični in nestrpni? Je to zato, ker mesto ponuja preveč, nam pa kronično zmanjkuje časa?
Slab izgovor. Le rahla brca v zadnjo plat je potrebna, da sedemo na kolo, se potopimo v jezero in odpremo ušesa dobri glasbi.
In vse to lahko dobimo le korak od praga domačih vrat. In to velja ceniti.
---
Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.