Dragi Zmago!

Bil si naš umetnik, mestni slikar, umetnik javnega prostora. Bil si posebne vrste slikar, vedno si si želel biti v stiku z ljudmi, s svojim občinstvom, trgi in ulice so bili tvoj razširjeni atelje.

Ti nisi okraševal našega mesta, ti si ga uprizarjal, pridajal si mu svojo zgodbo, oživljal si ga s svojimi idejami, deli in s svojo prisotnostjo. Vsako tvoje delo je bilo predstava v predstavi, staro mesto je bilo prizorišče tvojega ustvarjanja, veliki oder pod nebom. Bil si nam blizu, eden od nas, pa vendarle tako drugačen, poseben človek, boem, zapisan svojemu daru, strastno predan svojemu stanu javnega umetnika, ki se rad izpostavlja in nastopa. Slikanje je bilo zate igra, bil si slikar, ki uprizarja dogajanja v mestu.

Nadel si si vsestransko vlogo, bil si snovalec, režiser in scenograf mestnih prireditev, v katerih si hkrati tudi sam nastopal.

Najbolj znana je bila tvoja šola risanja v javnem prostoru, ki si jo dolgih 40 let prirejal, da bi mlade »naučil tudi videti, ne le gledati, mimoidočim pa pomagal razumeti, kako se naslika figura, ki jo vidijo v galeriji«.

S svojimi idejami si silil pod mestno nebo. Tvoje viseče instalacije so bile enostavne, vendardomiselne. Z obešenimi štafelaji si zaznamoval prostor za svojo slikarsko šolo. S kristalnim lestencem, ki si ga obesil na Starem trgu pred cerkvijo svetega Florijana, si ustvaril salon, kjer so se odvijale predstave uličnega gledališča Ane Monro. Tvoj poletni dež na Prešernovem trgu, ki si ga razglasil za območje lastnega vremena, je hladil številne mimoidoče in presenečal turiste, še posebej je navduševal mlade zaljubljence in razveseljeval otroke v vročih poletnih dneh.

Tvoje največje in najpomembnejše delo, ki je najmočneje zaznamovalo praznično Ljubljano doma in v svetu, so bile svetlobne postavitve, s katerimi si nebo starega mesta v prazničnem decembru spreminjal v svoje čudovito vesolje. S svetlobnimi telesi različnih oblik in barv si sestavljal simbolne podobe v različne pripovedi. Najraje si ponazarjal poreklo, praizvor vsega, začetek časa, poustvaril zarodišče, počelo življenja, k čemur si dodajal zgodbe o razvoju, o preobrazbi. Na prazničnem zimskem nebu trgov, ulic in nabrežij si poustvarjal univerzalno skrivnost rojstva, predstavil nastanek in razvoj materije, povezoval skoraj versko doživetje počela z znanstvenim spoznanjem o preobrazbi: od števila ena v neskončnost, od enostavnega v zapleteno. Upal si pokazati, kako je življenje prišlo na zemljo s kometom in da življenje obvladujeta matematika in spolnost. Najbolj me je pritegnilo tvoje spoznanje, da matematika ne izpričuje zgolj univerzalne resnice, ampak tudi univerzalno lepoto.

Vse tvoje delo je bilo posvečeno razlagi in čaščenju življenja. Ljudi si spravil do zamaknjenosti v nedoumljivo: števila, formule, enačbe in znaki so bili tvoji skrivnostni simboli, univerzalni jezik, s katerim si navajal k potovanju v notranje življenje. Ljudi si spodbujal v skupinsko pričakovanje nečesa neizrekljivega. Ustvaril si slikovito prispodobo vesolja, ki se spusti na zemljo. Ta je vzbujala močno, skoraj mistično doživetje skrivnosti sveta, ki je za marsikatere pomenilo tudi bližino onostranstva.

Mnogi se niso ukvarjali s tolmačenjem tvojih podob, ampak so se raje prepustili vzdušju in lepoti lebdečih svetlobnih oblik, objektov, figur in se pustili začarati. Mene so najbolj začarali na Slovensko cesto padajoči kometi, roj utrinkov iz tistih prastarih obetov »zaželi si kaj«!

Svojo najljubšo in največjo stvaritev, s katero si upodabljal skrivnost sveta, si ves čas dopolnjeval. S tem, ko je pojasnjevala preobrazbo sveta, je tudi sama doživljala preobrazbo, o čemer govorijo teme tvojih postavitev: Vesoljna Ljubljana, Pot življenja, Rojstvo oblik, Prinašalci luči, Praznik obstoja, Vesoljske igrače, Vmesni čas človeštva, preseki časa, vse do lanske teme Zbliževanja, ki naj bi simbolizirala željo po dotiku, da poraja novo življenje in prenaša vedenje o njem.

Tvoja tema o nastanku oblik, od atoma vodika do zapletene vijačnice DNK, od črte do kroga, je bila v likovnem smislu najbolj celostna, najbolj abstraktna, pa vendar nič manj izpovedna postavitev atlasa vesolja. »Črta se ukrivlja in postaja krog, ki se v daljavi razpira in izteguje, pri tem pa se spreminjajo tudi barve,« si pojasnil. Na ta način se je na koncu zaokrožila tako kot slehernika tudi tvoja življenjska pot.

Bil si priljubljen med ljudmi, čeprav so te tudi kritizirali, da si s svojimi neobičajnimi manevri preveč privoščiš. Tvoja umetnost je bila likovno privlačna, gledljiva, popularna, ni pa bila populistična. Za naše razmere si si veliko upal, saj si bil polnokrven umetnik, čigar delo ni zgolj posredovanje lepote, temveč tudi kritika povprečnosti, izražena z izzivalno, drzno prispodobo. Upal si si sredi dneva postaviti goli model na sredo trga, da so ga risali učenci in učenke tvoje slikarske šole. Hodil si po robu dostojnega, jemal si si pravico do ustvarjalne svobode. Zato smo te še posebej cenili. S svojimi skicami si hodil k meni po nasvet, v kateri smeri in na katerem mestu bi določena svetlobna postavitev prišla najbolj do izraza, nikoli pa se nisva posvetovala o njeni vsebini.

Dragi Zmago,

ostajamo ti hvaležni za čudovita, včasih tudi vznemirljiva doživetja, ki si nam jih pričaral. Vsako zimo, ko bomo prižgali praznične luči, se bomo spomnili nate in na tvoje vesolje. Ljubljani si vsako leto podarjal svoje vesolje, zdaj si v njem.

--

Avtor: prof. Janez Koželj, podžupan