Kužne epidemije v preteklosti mesta
Avtor: dr. David Petelin

Vsaka bolezen ima svojo zgodovino in vsaka zgodovina ima svojo bolezen. Epidemije nalezljivih bolezni so bile stalne spremljevalke tudi našega mesta.

Od antike vse do novega veka so zaradi slabšega poznavanja medicine vsako nalezljivo bolezen, ki se je pojavila nenadoma, trajala določeno obdobje ter povzročila množično okuženost in visoko smrtnost, šteli za kugo. Poleg prave kuge, ki so jo prenašale podgane z okuženimi bolhami, se je pod njenim imenom skrivalo še nekaj drugih bolezni: od koz, tifusa, griže, malarije, sifilisa in pegavice do kolere in gripe. Kugo so poznali že Mezopotamci in častili njenega boga; Sveto pismo omenja kugo kot eno izmed desetih nadlog, ki jih je judovski bog Jahve poslal nad Egipčane; zaradi okužbe vojskovodje Perikleja in smrti številnih meščanov pa se je končala tudi zlata doba atenske demokracije, filozofije in kulture.

Črna smrt, lakota in gospodarska kriza

Tudi v rimskem imperiju je bilo več izbruhov bolezni. Prvi natančnejši opis epidemije kuge je iz 6. stol. iz Konstantinopla, kjer so jo po tedanjem cesarju imenovali Justinijanova kuga. Med najbolj znanimi izbruhi kuge v Evropi zagotovo velja »črna smrt« iz leta 1347, ki je iz azijskih step prišla preko genovske trgovske kolonije na Krimskem polotoku in v nekaj letih »podavila« tretjino srednjeveškega prebivalstva in mesta opustošila do nerazpoznavnosti. Prav mesta so bila skoraj vedno središča in izhodišča epidemij, kjer je nevsakdanje visoka smrtnost vzbujala grozo, paniko in histerijo. Po izbruhih bolezni sta pogosto sledili lakota in gospodarska kriza, skupaj z njima pa tudi preroditev kulture in novega življenja.

Apokaliptični jezdeci

Zagotovo so kuga in druge bolezni morile tudi v času predrimskih staroselcev, ki so imeli tesne trgovske stike s Sredozemljem. Iz obdobja poltisočletne prisotnosti Rimljanov na naših tleh o epidemijah zgolj sklepamo po številnih izbruhih v soseščini in po vrsti oltarjev, kipov ali napisov v Emoni, posvečenih Apolonu ali Eskulapu. Prva srednjeveška kuga na Slovenskem naj bi izbruhnila leta 792, ko sta po Valvasorjevem pisanju zaradi nalivov poplavljali Sava in Drava, uničili polja in tako povzročili lakoto. Na Kranjskem naj bi ponovno izbruhnila leta 883 in povzročila tak pomor, da so pokopavali po dva mrliča v en grob. Še bolj neverjetna je ocena iz Slave vojvodine Kranjske, da naj bi leta 1006 v Ljubljani in bližnji okolici zaradi »strupene kuge« pomrlo kar 17.000 ljudi. Dve stoletji kasneje naj bi deželo preplavile kobilice, ki so bile pogostokrat napovedovalke epidemij, saj so z množičnim poginom in gnitjem sprožile kugo. Leta 1480 so na Kranjsko kakor iz knjige Razodetij »prijahali« štirje jezdeci apokalipse: najprej so prišle uničujoče kobilice, nato roparski vpadi Turkov in Madžarov, nazadnje pa je izbruhnila še kuga.

Ni stoletja brez kuge

Valvasor znake kuge opisuje kot naraščajočo vročino z glavobolom, od katerega zboleli znorijo, nekaterim pa naj bi se v glavi zaredili črvi, ki so jim nato lezli iz ušes in nosov. Ljudje so bili prepričani, da je kuga božja kazen. Krožile so predstave, da bolezni povzročajo zli duhovi in satanski demoni. Domišljija je kugo poosebila: na slovanskem vzhodu so si jo predstavljali kot suho, belo ženo, včasih tudi kot skupino žensk, v germanskih deželah pa naj bi kuga prišla v podobi zakonskega para, smrtnjaka s koso na rami in njegovo ženo smrtnico z grabljami v rokah.

Pojavu in širjenju kužnih epidemij so v srednjeveški Ljubljani botrovale predvsem slabe higienske razmere pa tudi pomanjkanje kanalizacije in prepletanje stanovanjskih prostorov s hlevi, kjer so kraljevale miši, podgane, bolhe, uši in druga golazen. Za mrhovino, smeti in človeške odpadke niso posebno skrbeli, pa tudi mesto so čistili le nekajkrat na leto. Izbruhi kuge so bili v Ljubljani še posebej hudi v 16. stol., bilo jih je kar šest, in so bili stalni spremljevalci turških vpadov. Leta 1563 je kuga morila tako hudo, da so se meščani pred njo umaknili v zasilne koče po bližnjih hribih, deželna oblast pa je urade začasno preselila v Kamnik. Ob kužnem izbruhu leta 1579 je deželni zbor zasedal v Kranju. Dvajset let kasneje se je zgodba ponovila: uradi so se preselili iz mesta, kuga, ki jo je tistega leta prinesel študent iz Koroške, pa je povzročila 350 smrti. Kuga se je hitro širila po mestu in predmestjih, zato so Blatno vas, Kravjo dolino in Krakovo zagradili z deskami. Glede praznih in okuženih krakovskih hiš je magistrat predlagal, da jih križniki požgejo.

Zaščitni ukrepi oblasti

V času nevarnosti izbruha sta tako mestna kot deželna oblast sprejeli različne ukrepe, ki naj bi po takratnem prepričanju preprečevale širjenje kuge. Leta 1512 je dal cesar Maksimilijan izgnati Rome iz dežele, češ da so turški vohuni in da razširjajo kugo. Po vzoru prvega infekcijskega reda na Dunaju, ki ga je 1551 izdal Ferdinand I., so kasneje nastali vsi poznejši sanitetni predpisi, ki so veljali tudi za Ljubljano. Leta 1570 je mestna straža odganjala berače izpred mestnih vrat, saj so bili kot potepuhi prenašalci okužb. Julija 1579 je izšel ukaz o prepovedi sejmov, zbiranju ljudi in izogibanju okuženim krajem. Ulice in trge so začeli čistiti dvakrat na teden, dosledno zapirati mestna vrata in pokopavati trupla zunaj mestnih zidov. Meščani so morali odstraniti gnojišča in poloviti potepuške živali, po priporočilu mestnih oblasti leta 1599 pa so lahko vso mrhovino zmetali kar v Ljubljanico. Šele infekcijski red iz leta 1625 je v Ljubljani prepovedal svinje v stanovanjih. Prepovedali so izlivanje seča na ulice, in to tako podnevi kot ponoči. Da bi preprečevali okužbo, so prekajevali hiše z brinom, po dvoriščih pa kurili grmade. Pisma so prekadili nad plamenom, denar so umivali z milom in soljo, okužene predmete pa sežgali. Okrnjeni sta bili tudi trgovina in obrt z občutljivimi dobrinami (kožuhovina, meso, sadje).

Prepoved gibanja in zaprte meje

Deželne oblasti so prepovedale vsakršno shajanje na sejmih, večjih cerkvenih shodih in romanjih, družabnosti v pivnicah in na praznovanjih. Prepovedano je bilo uporabljati javna kopališča. Za prekrške so zagrozili z denarno in telesno kaznijo. Nemalokrat so na ukaz komisarja ali deželne vlade zaprli mejo in ogradili mestna ozemlja z ograjami ter vojaškimi kordoni. V obrambo pred kugo, ki je pretila iz Ogrske in Hrvaške med letoma 1638 in 1641, so podrli vse mostove, razorali vse ceste ter ukinili prevoze z brodom preko Save, Kolpe in Sotle. Z deželnim patentom oktobra 1679 so kranjski stanovi prepovedali vstop v deželo iz okuženih krajev. Potniki so se morali izkazati s posebnimi spričevali z osebnim opisom, ki so jih izdali zdravniki ter civilne in vojaške oblasti kot potrdilo, da so zdravi in da prihajajo iz neokuženih krajev. Zaradi nevarnosti kuge so leta 1710 s trobentanjem iz mesta izgnali vse berače. Kuga se je za stalno poslovila od Ljubljane šele ob koncu turških vpadov, pred mestnimi vrati pa so že čakale druge bolezni.

Beli križ in izolirnice

Ko se je pojavila kuga, so zdravstveni nadzor v mestu opravljali sanitetni provizorji iz vrst mestnega sveta, glavno vlogo pri »čiščenju« pa so igrali zdravniki, stražarji in pogrebci, ki so imeli na rokavu ali na prsih velik bel križ, v roki pa belo palico. Voz, s katerim so vozili obolele v lazaret ali mrtve na grobišče, je bil označen s črno zastavico in belim križem. Okužene hiše so zaprli, ogradili in na vhodna vrata z apnom narisali bel križ v znak, da v hiši razsaja smrt in da ni dovoljeno vstopiti. Toda poleg okuženih so pogosto prebivali tudi zdravi. Če je v kakšni hiši pomrla vsa družina, so vrata zabili z žeblji. Za izolirane prebivalce je mestna oblast celo zaposlila raznašalce pijače in živil in jih opremila s košaro na drogu. Zdravniki »kljunaši« so imeli za lastno varnost oblečeno povoščeno usnjeno haljo, velike irhaste rokavice, na glavi pa masko s kljunom, polnim zelišč, in z zastekljenimi odprtinami za oči. Bolnike so otipavali s palicami in priporočali puščanje krvi, predpisovali diete, zvarke in protistrupe (npr. teriak, bezoar in krastače). Poleg njih so podobna »mazaška« opravila izvajali tudi brivci, kopališki mojstri, konjederci in rablji.

Že leta 1280 je bila zunaj mestnega obzidja ustanovljena prva izolirnica za gobavce (leprozorij). Leta 1453 naj bi bolnišnica za gobavce delovala na Rožniku, leta 1534 pa so zgradili leprozorij v bližini cerkve sv. Petra ob Ljubljanici. Pozneje je bil na tem mestu zgrajen lazaret za bolnike s sifilisom. Bolnišnico so upravljali lazaretni mojstri, ki so pazili, da izolirani bolniki niso zbežali. Dokler ni Ljubljana leta 1786 dobila prve civilne bolnišnice, so za bolnike, onemogle, ostarele in najdenčke dolga stoletja skrbeli špitali in dobrodelne ustanove.

Kužna znamenja in cerkvene procesije

Tudi Ljubljana je skupaj s predmestji v spomin in opomin o divjanju kuge zaznamovana s spomeniki. Na pritlični hiši na Krakovski ulici s številko 21 je kamnito kužno obeležje žalujočega angela, ki sedi na mrtvaški glavi, v rokah pa ima peščeno uro. Urbana legenda pripoveduje, da naj bi se kuga iz leta 1599 ustavila prav pri tej hiši. V spomin na draveljski izbruh, ki naj bi v dveh tednih vzel 100 življenj, so Draveljčani in Ljubljančani v zahvalo za preživetje postavili kužno ali debelo oziroma Rokovo znamenje ob Celovški cesti ter cerkev sv. Roka, srednjeveškega zavetnika pred kugo. Vse do prve svetovne vojne je vsako leto ob njegovem godu, 16. avgusta, potekala romarska zahvalna procesija. Podobna procesija je potekala tudi od stolnice do cerkve sv. Florijana, kjer je bilo pogosto slišati prošnjo: »Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod.«

Na Kongresnem trgu pred uršulinsko cerkvijo stoji steber sv. Trojice, ki ga je arhitekt Plečnik leta 1927 prestavil izpred kavarne Evropa. Tam je pred nekdanjim samostanom bosonogih avguštincev že od leta 1693 stal leseni spomenik deželnega glavarja Herberta Turjaškega, ki ga je postavil ob stoletnici zmagovite bitke pri Sisku in v zahvalo, ker je bila Ljubljana rešena kuge, ki je tedaj razsajala na Dunaju. Kasneje je njegova vdova Konstancija namesto lesenega križa dala postaviti marmorno znamenje, ki ga je izdelal Francesco Robba.

Z brazgotinami na obrazu med nune

V 18. stoletju so se v mestu pojavile črne koze, ki so med letoma 1790 in 1829 v petih ljubljanskih župnijah zahtevale skoraj 2000 življenj. Dekleta iz višjih slojev so po prebolelih kozah, zaznamovane z brazgotinami po obrazu, pogosto odšle v samostan. Čeprav je kirurg Vincenc Kern že leta 1801 izvajal variolizacijo in izdeloval cepivo iz kravjih koz, je bila epidemija koz v 19. stol. ljubljanska stalnica (kar sedem izbruhov med letoma 1831 in 1886). Po francosko-pruski vojni v začetku sedemdesetih let je epidemija koz zajela tudi Avstrijo in Ljubljano, kjer je zbolelo kar 10.000 Kranjcev in umrlo okoli sto Ljubljančanov. Deset let kasneje je v mestu zaradi koz umrlo 65 otrok. Samo v letu 1888, ko je imelo mesto približno 27.000 prebivalcev, jih je od 346 obolelih umrlo 136.

Kolera

Na začetku 30-ih let 19. stol. se je črnim kozam pridružila še nevarna azijska bolezen, kolera. Že leta 1831 je bila ustanovljena Ilirska zdravstvena komisija s sedežem v Ljubljani, ki je zgradila cestni pregradi na Dolenjskem in zahtevala izolacijo okuženih in od 20- do 40-dnevno karanteno. Po podatkih mrliških knjig je leta 1836 v mestu umrlo 308 obolelih. Leta 1855 je epidemija dosegla vrh: v Ljubljani jih je od 20.000 prebivalcev zbolelo skoraj 400, umrlo pa skoraj 40 % obolelih. Večina okuženih je prihajala z družbenega dna, kjer so slabe bivanjske razmere in nezadostna prehrana skupaj s težkim vsakodnevnim delom krhale zdravje ljudi in slabile njihovo odpornost.

Tuberkuloza, jetika ali sušica

Z vzponom industrializacije in množično selitvijo ljudi s podeželja je v 19. stol. tuberkuloza dobila nov zagon. Zaradi rdečih oteklih oči, pljuvanja krvi, bledičnosti ter občutljivosti za svetlobo so imeli jetiko ali belo kugo za nekakšen vampirizem, k visoki smrtnosti pa so pripomogle predvsem slabe socialne razmere. Med letoma 1881 in 1890 je za tuberkulozo umrlo 21.660 bolnikov (4 % Kranjcev). V 90-ih letih 19. stol. je bila v Ljubljani tuberkuloza vzrok za petino smrti: vsako leto je za njo umrlo skoraj 200 ljudi. Mesto je imelo najvišjo umrljivost na Kranjskem in med deželnimi glavnimi mesti v avstrijskih deželah, tudi zaradi ene same splošne bolnišnice in hiralnice. Za okužbami je obolevalo in umiralo tudi zdravstveno osebje.

V stari Cukrarni ob reki, ki je bila desetletja prepojena z revščino in boleznijo, je jetika na prelomu 20. stol. odnesla dva slovenska pesnika moderne, Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Obolelost in smrtnost se je drastično odražala tudi v ekonomiji in tragičnih zgodbah številnih družin. Zdravniki so svetovali zdravo prehrano, brezskrbno življenje in gibanje na svežem zraku. S plakati na javnih mestih so ljudi seznanjali z načini okužbe, znaki bolezni in ozaveščali o nujni uporabi pljuvalnikov. Kljub odkritju številnih uspešnih cepiv, ki so od konca 19. stol. človeštvo obvarovala pred množičnim umiranjem zaradi kužnih bolezni, je bila medicina proti tuberkulozi nemočna vse do obdobja po drugi svetovni vojni, ko je cepivo prišlo v širšo uporabo.

Škodljiv ljubljanski zrak?

Izbruhom epidemij in številnih bolezni so pogosto botrovale klimatske razmere in vremenske spremembe. Vse do izsušitve Ljubljanskega barja je veljalo, da je meglen in vlažen ljubljanski zrak strupen in da »napravi ljudi sprejemljive za zlobne in strupene zarodke«, kakor so po Hipokratovi medicini takrat razumeli vzroke nalezljivih bolezni. Toda zdravnik Marko Gerbec je na podlagi meteorološko-medicinskih opazovanj med letoma 1697 in 1717 to tezo ovrgel že pred tremi stoletji. Res pa je, da je v Ljubljani veliko bolnikov zbolelo za malarijo, ki so jo z barja prinašali komarji.

Ob koncu 18. stol. se je v mestu stlano naselila vojska in zaradi slabih higienskih razmer je bil tifus njen zvesti spremljevalec: samo leta 1797 je terjal 625 žrtev. Pred napeljavo vodovoda leta 1890 je bil tifus med vojaki nekaj povsem običajnega. Leta 1910 je ponovno izbruhnila epidemija, ki je okužila tudi civilno prebivalstvo. Od 559 okuženih jih je umrlo kar 228. Magistrat je uvedel karanteno, razkuževanje javnih in zasebnih stranišč ter določil posebno perico, ki je prala perilo okuženih.

Še v začetku 19. stol. so bili higienski pogoji ob porodih slabi, ženske so rojevale doma na tleh, večina otrok, okuženih s tetanusom (skoraj vsak drugorojeni), pa je umrla. Med otroškimi nalezljivimi boleznimi so strašile še ošpice, škrlatinka in davica, ki je v 19. stol. veljala za pravo otroško kugo. Še leta 1894 je med obolelimi otroki v Ljubljani zahtevala 40-odstotni smrtni davek, naslednje leto pa so že uporabili cepivo, ki je rešilo 90 % okuženih otrok. Vse do začetka uporabe antibiotikov v 20. stol. je bilo med vsemi grobovi skoraj četrtina otroških.

Zdravje Ljubljančank in Ljubljančanov se izboljšuje

Med letoma 1823 in 1834 je v Ljubljani deloval slovaški zdravnik dr. Fran Viljem Lipič, ki je v treh knjigah zapisal svoja opažanja in orisal v mestu pogoste nalezljive bolezni, ki so se pojavile v epidemijah (griža, tifus, škrlatinka, malarija in tetanus). Že pred Pasteurjem je slutil, da se vzroki bolezni skrivajo v umazaniji in slabih stanovanjskih razmerah. Zgrozil se je ob dejstvu, da so ženske zbolevale, ker so bile premalo oblečene, moški pa zaradi prekomernega pitja alkohola, ki je bil eden izmed pomembnih vzrokov socialne bede med Ljubljančani.

Zaradi nesnage je bila v Ljubljani pogosta nadloga griža, proti kateri so se borili z umivanjem rok, prekuhavanjem sadja in zelenjave ter s prekrivanjem stranišč pred muhami. Med spolnimi bolezni sta vladala sifilis in gonoreja. Gripa v 19. stol. ni imela hujše epidemiološke razsežnosti vse do novega leta 1889, ko je na mah izbruhnila in se v nekaj dneh razširila na nekaj tisoč meščanov, januarja pa sta bili z njo okuženi kar dve tretjini prebivalstva na Kranjskem.

Vsesplošni napredek v Evropi na prelomu 19. stol., tudi v medicini, je podaljšal življenjsko dobo, prepolovil umrljivost dojenčkov in izboljšal razumevanje najrazličnejših bolezni. Demografsko razmerje med rodnostjo in umrljivostjo se je začelo spreminjati in množičnih smrti zaradi nalezljivih bolezni v Ljubljani skorajda ni bilo več.

Večji strah kot smrtnost

Ljubljanski mestni fizikat je med prvo svetovno vojno ocenil, da so zdravstvene razmere stabilne in da nalezljivih bolezni v večjem epidemičnem obsegu ni. Le jeseni 1917 je v Ljubljani izbruhnila griža, med katero je umrla tretjina od 93 obolelih. Večji strah je povzročila španska gripa ob koncu vojne, ki je med septembrom in decembrom 1918 vzela 414 življenj v Ljubljani in neposredni okolici. Edini javnozdravstveni ukrep med epidemijo je bilo enomesečno zaprtje vseh mestnih šol. V Dravski banovini je med letoma 1920 in 1936 zaradi griže umrlo 2800 prebivalcev, zaradi davice 1500, škrlatinke 1200, tifusa 6200, zaradi ošpic pa 268 bolnikov. Zadnja večja panika zaradi epidemije je bila leta 1972, ko je albanski romar iz Meke v Jugoslavijo prinesel črne koze. Stekla je vsedržavna akcija: v desetih dneh so cepili 1,5 milijona Slovencev.

Preberite tudi:

• Preberite več