Izpoved zbolelega za covidom-19
Andrej Feguš: Sem 59-letni podjetnik iz Ljubljane in pred kratkim sem prebolel okužbo z virusom SARS-CoV-2. Najverjetneje sem se okužil 29. februarja, ko smo bili skupaj s prijatelji na večerji. Nihče ni kazal znakov bolezni.
Še nekaj dni zatem, 3. marca, sem se brez kakršnihkoli simptomov normalno gibal in širil virus naokrog. Zvečer sem imel sestanek, kjer nas je bilo 12. Bili smo v zaprtem prostoru in večina navzočih na sestanku se je okužila. Pa čeprav se nekaterim nisem približal niti na tri metre.
Naslednji dan sem bil zjutraj mogoče malo utrujen, a brez drugih simptomov. Tako sem opravil še nekaj sestankov in okužil še tri ljudi. Sredi dneva sem se zaradi utrujenosti odločil, da ostanem doma. Počutje se mi je poslabšalo v četrtek, 5. marca. Od 4. marca sem v samoizolaciji, čeprav sprva nisem vedel, za katero bolezen gre. Mislil sem, da je nemara gripa, ki je takrat razsajala.
V nedeljo, 8. marca, pa sem izvedel, da sta bila prijatelja, s katerima smo bili skupaj na večerji, pozitivna na testu za novi koronavirus. O tem sta me takoj obvestila in se samoizolirala. S partnerko sva naslednji dan opravila test, ki je potrdil, da sva oba pozitivna. Takoj sem o svojem stanju obvestil vse, s katerimi sem bil v stiku: vsi so se samoizolirali. Kontaktirala me je tudi epidemiologinja, si zapisala podatke o ljudeh, s katerimi sem imel stike, in nemudoma stopila v kontakt tudi z njimi.
Upoštevanje samoizolacije in spoštovanje navodil glede obnašanja in gibanja je najpomembnejše. To je treba spoštovati brez izjeme. Zavedati se morate, da tudi ko se počutite zdravi ko dren, lahko okoli sebe trosite smrtonosni virus. Simptomi se pojavijo šele kasneje. Tisti, ki se tega ne držijo, so predvsem neodgovorni do drugih, če jim že zase ni mar!
Žal je moja bolezen napredovala: okužba se je preselila na pljuča, tako da sem bil hospitaliziran na oddelek Infekcijske klinike UKC v Ljubljani. Pri 59-ih letih sem se prvič znašel v bolnišnici.
Ni bilo prijetno. Postavljalo se mi je tisoč vprašanj, na katera ni bilo odgovora. Toda osebje klinike, od pomožnega osebja do medicinskih sester in zdravnikov, je tako požrtvovalno, prijazno in nasmejano. Tam vedno najdejo tolažilno, vzpodbudno besedo, so polni dobre energije. Pa čeprav delajo v težkih pogojih z zaščitnimi maskami, očali, ki se nenehno rosijo itd. Hvala vam, vsem na Infekcijski kliniki, najboljši ste. Boljši od vseh zahtevanih standardov!
HVALA! Zdravstvo v Sloveniji deluje, to lahko povem iz prve roke kot nekdo, ki je prebolel bolezen covid-19. Na nas pa je, da upoštevamo navodila, da ne preobremenimo zdravstvenega sistema in tako omogočimo strokovnjakom, da obvladujejo situacijo. OSTANIMO DOMA! S tem pomagamo tudi tem požrtvovalnim ljudem v bolnišnicah, ki se trudijo za nas.
Hrana na kliniki je po mojem trdnem prepričanju boljša, bolj uravnotežena in obilnejša, kot jo večina Slovencev uživa v normalnih razmerah. Ko sem razlagal svojo izkušnjo prijatelju iz tujine, da so nam v bolnišnici vsako dopoldne ponudili kavo, mi ni verjel. Po tednu dni se mi je stanje toliko izboljšalo, da so me odpustili domov. Dali so mi tudi komplet e-zdravje, s katerim zdravniki spremljajo pacientovo stanje. Dvakrat na dan preko tabličnega računalnika posreduješ podatke o telesni temperaturi, saturaciji in krvnem pritisku – in če kaj odstopa od normalnega, te takoj kontaktirajo. Prav tako te vsak dan pokliče medicinska sestra, se s teboj pogovori in te obvešča o zdravljenju.
Kje na svetu še obstaja kaj podobnega? Imamo najboljši zdravstveni sistem! Naša naloga v tem trenutku je, da ga ne preobremenimo. Še enkrat: ostanite doma. Bodite odgovorni do sebe in do drugih. Neodgovornost lahko privede do smrti nekoga drugega.
Zadnja dva testa za novi koronavirus sta bila pri meni negativna. Toda okrevanje bo še trajalo nekaj časa, saj sem med boleznijo izgubil 8 kg. Bolezen je moje telo močno zdelala. Toda dejstvo je, da če zboliš za covidom-19, to še ne pomeni konec sveta. Še zdaleč ne. Velika večina ozdravi brez posledic. Toda poskrbeti moramo, da ne okužimo ranljivejše populacije, kjer se bolezen lahko konča tudi na najhujši način.