Intervju z Igorjem Založnikom z novo izvoljenim predsednikom krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB za Trnovo, Kolezijo in Murgle

INTERVJU

Igor Založnik je novo izvoljeni predsednik krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB za Trnovo, Kolezijo in Murgle. Tudi politično je zelo dejaven, saj je tudi svetnik v ČS Trnovo in predsednik ČO DeSUS za Trnovo.

Po videzu sodeč, niste bili udeleženec NOB?
Vaša ugotovitev je pravilna! Od leta 1997 se lahko v zvezo tudi uradno včlanijo posamezniki, ki niso bili udeleženci NOB.

Kdo je bil bivši predsednik?
Bivši predsednik ZZB za vrednote NOB Trnovo, Kolezija in Murgle, Janez Čemažar, je na letni konferenci dne 30.4.2010 zaradi zdravstvenih težav, nepreklicno odstopil. Prav tako je odstopila sekretarka Zvonka Jerman. Za sekretarko smo izvolili Metko Šemrov Nikolič. Tovariš Čemažar in
tovarišica Jerman ostaneta v odboru in bosta še naprej po svojih močeh s svojimi izkušnjami pomagala voditi organizacijo.

Tovariš Založnik, kako se počutite kot predsednik organizacije, ki naj bi po mnenju mnogih, morala počasi prenehati z delovanjem, saj je udeležencev NOB čedalje manj?
Na prvi del vprašanja vam moram odgovoriti, da sem ponosen, ker sem predsednik zveze, ki povezuje borce in druge udeležence NOB in posameznike, ki imajo do NOB in njenih vrednot pozitiven odnos. Drugi del vprašanja, je dokaj provokativen in je za nas, ki spoštujemo boj partizanov in aktivistov, ki so se borili štiri leta za osvoboditev naše domovine proti okupatorjem in domačim izdajalcem, zelo jasen. Tudi, ko bomo pokopali zadnjega udeleženca NOB, mora ostati trajen spomin na naše najsvetlejše obdobje v naši zgodovini. Pozorni moramo biti predvsem na poskuse prirejanja zgodovinskih dejstev, ki služijo dnevni politiki. Nekateri celo govorijo, da zgodovinske resnice ni in da je potrebno zgodovino pisati vedno znova. Seveda je treba zgodovino dopolnjevati z novimi dejstvi, vendar obstajajo tudi objektivna zgodovinska dejstva, ki so nesporna in verodostojna.

Ljudje različno pojmujejo NOB-eni kot osvobodilno borbo, drugi kot revolucijo. Kako vi gledate na to?
Okupacija in razkosanje Slovenije, zlasti pa okupatorjevi raznarodovalni ukrepi, so pripeljali do ustanovitve OF, ki je s svojim programom na prvo mesto postavila neizprosen boj proti okupatorjem, in za osvoboditev in združitev Slovencev v eni državi. Jasno je, da je bil narodnoosvobodilni boj, tudi boj za družbeno preobrazbo. Dejstvo, da so se partizani borili tudi za pravičnejšo družbeno ureditev, pa ni dalo nikomur pravice, da zagovarja kolaboracijo, da sprejme orožje in vso bojno opremo od okupatorja, za boj proti lastnemu narodu.

Po izjavah domobrancev, so se oni borili proti komunizmu...
Danes seveda lahko izjavljajo vse kar jim pride prav. To so ponovili že tolikokrat, da verjetno že verjamejo, da govorijo resnico. Dejstvo je, da je Vatikan po 22. juniju 1941 odločno zavračal kakršnokoli križarsko vojno proti komunizmu. Velika Britanija je pod konservativno vlado Winstona Churchilla, zapriseženega nasprotnika komunizma, sklenila zavezništvo s Sovjetsko zvezo. Churchill je izrekel tudi znameniti stavek: »Kdorkoli koraka s Hitlerjem, je naš sovražnik«. Britansko-sovjetska pogodba in kmalu za tem še Atlantska izjava, sta ustvarili temelje za zavezniško zmago nad največjo nevarnostjo za civilizirani svet, nad nacizmom in fašizmom. Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je obsodil kolaboracijo in zapisal:«To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati... nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate«.

Se bi dalo izogniti neljubim povojnim dogodkom?
Vodstvo SLS je iz Londona poleti in jeseni 1944 dalo navodila, da je treba najti skupni jezik z OF in se odvrniti od nemških nacistov. Alojzij Kuhar je na londonskem radiu zaman pozival domobrance, naj se priključijo partizanom z naslednjimi besedami: »Vsi tisti, ki se hočete boriti za osvobajanje domovine - in to bi moral biti danes najvišji vzor vsakega slovenskega človeka - pojdite po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in v imenu zaveznikov pooblaščena, da vodi borbo za naše osvobajanje« . Dr. Izidor Cankar, ki je kot diplomat živel v Kanadi, je upal, da bo domobrance odvrnil od sodelovanja z okupatorjem, zato je napisal pismo leta 1944 in ga naslovil na škofa Rožmana. V njem je med drugim zapisal: »... partizani bodo stali skupaj z zavezniki, a kje bodo domobranci? Nekateri se bodo razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti... čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?« Tudi ponudba amnestije za pripadnike kolaboracionalističnih enot septembra 1944 in januarja 1945 s strani osvobodilnega gibanja med domobranci, razen nekaj izjem na Primorskem, ni padla na plodna tla.

Vrniva se v današnji čas, s tako perečim vprašanjem kot je sprava, ki nas obremenjuje od leta 1990. Kako ocenjujete dosedanje napore obeh strani?
Letos je minilo dvajset let od spravne slovesnosti, ki je bila v Kočevskem rogu 8.7.1990. Na slovesnosti sta pred 30.000 ljudmi spregovorila pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan. Slovesnost je potekala dostojanstveno in kar se mi zdi zelo pomembno, brez obtoževanj. Žal pa se po prvi slovesnosti iz Kočevskega roga slišijo sovražne besede, ki producirajo nova in nova sovraštva, ki se žal, hote ali nehote prenašajo na mlajše povojne generacije.

V Kočevskem rogu so letne spominske maše, ki verjetno ne pripomorejo k zbliževanju in odpuščanju?
Spominske maše niso sporne. Sporni so govori, ki hočejo za vsako ceno spremeniti zgodovino druge svetovne vojne, ki jo je napisala zavezniška osvobodilna vojska, katere del smo bili tudi Slovenci.

Kaj je bilo narobe na letošnji spominski maši?
Morda beseda narobe ni ravno pravšnja, vendar se bi pri vprašanju navezal na komentar Ranke Ivelja, ki pravi:«Da načelno gledano ni nič narobe, če mladi govornik na cerkveni slovesnosti javno pove, da sprava ne bo možna, dokler pogumen domobranski boj ne bo spoznan za legitimnega, ali če Justin Stanovnik znova razkrije, da ni v Sloveniji med vojno nihče kolaboriral z okupatorjem. V demokraciji je pač vsakomur zagotovljena svoboda govora, tudi apologetom kvizlinštva«.

Kako in ali je sploh možno doseči v kratkem spravo?
Po dvajsetih letih smo od sprave precej oddaljeni in tovrstni govori v Kočevskem rogu prav gotovo nimajo kakršnih koli spravnih elementov. Če hočemo doseči spravo, moramo začeti razmišljati popolnoma drugače, saj je to proces v katerem bi vsi sprejeli zgodovino v vsej njeni tragičnosti, prepletenosti vzrokov in posledic, in si na tej podlagi odpustili vse povzročeno trpljenje.

Iz vaših odgovorov razberem izredno strpnost in spravljivost. Ima vaša organizacija še kaj maneverskega prostora pri popuščanju in zbliževanju z nasprotno stranjo?
Večino življenja in tudi po službeni dolžnosti imam opravka z ljudmi, zato sem se naučil ljudi poslušati in jih predvsem slišati. Ko osvojiš ti vrlini, spoznaš, da tvoja misel ali mnenje, nista vedno edino zveličavni. Kar se tiče drugega dela vprašanja, boste morala dobiti odgovor od našega predsednika Janeza Stanovnika. Moje osebno mnenje je, da zgodovino Evrope, kar se tiče druge svetovne vojne, ne smemo in ne moremo spreminjati sami Slovenci, temveč samo s soglasjem antifašistične koalicije.

Olga Paulič