Kako v sliki ujeti misel? Misel, ki se razteza v prostoru in času. 

»Ko govorimo o kvadratu, pravzaprav mislimo na krog, in ko govorimo o krogu, čutimo kvadrat.«

 

Prostorske kompozicije učinkujejo kot skrivnostne uganke, z neizrečenim ali nedorečenim v umetniškem delu, kar se izceli šele v gledalčevem pogledu. Gledalca potegnejo v svojo intimnost, v svoj prostor, pri čemer so nedoločljive v svojem univerzalnem pomenu in čustvovanju. Zdijo se kot blagodejne oaze, tihotni otoki in vsaka slika in objekt kot osamelec v šumu sveta, ščebetu brezštevilnih aplikacij, informacijskih odvečnosti. Oto Rimele nas spodbuja k prehodu v lastno notranjost. Umetnik pričakuje od gledalca »napor vživljanja v nekaj, kar ponuja sorazmerno malo«. S svojimi vizualnimi kompozicijami je le posrednik, prevodnik, da se gledalec lahko odlepi od splošnega in končno znova zmore opaziti sebe in lastno misel.

 

Kompozicijo petih podob lahko skozi stekla oken Galerije Kresija hitro prepoznamo, v le nekaj sekund trajajočem pogledu identificiramo, tako kot nam ustreza. Sprva se nam lahko podobe zdijo, zaradi svoje preprostosti, le provokativne ali celo zastrašujoče, polne in prazne hkrati, kot da vsebujejo vse in hkrati nič. Z vstopom v prostor galerije pa nas slišano, štiri skladbe in tišina, zaustavi, in pozorni postanemo na resonanco v nas samih.

 

Rimelejev na videz lahkotno zasnovani ambient se je v Galeriji Kresija pretopil v zvočno instalacijo. Z glasbo se občutenje in misel osvobodita in zabrnita, zazvenita v naslednjih 300 sekundah tišine – vpričo podob, ki nas vračajo v cikel človeškega hrepenenja po neizrekljivem, onkraj vidnega in razumljivega kot pot brez končnega cilja. Brez dokončnega odgovora, kajti le iskanje nedoumljivosti, njeno razlaganje, v tisočih in brezkončnih različicah odgovorov, je smisel in v njem zajeta lepota.

 

 

Oto Rimele se je rodil leta 1962 v Mariboru. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral slikarstvo. Diplomiral je pri profesorju Emeriku Bernardu leta 1990, slikarsko specialko pa je končal pri profesorju Janezu Berniku leta 1992. Njegov vizualni ustvarjalni opus je vseskozi tesno povezan in prepleten z glasbo; posveča se jima tudi na mnogih potovanjih in umetniških rezidencah. Od leta 1997 poučuje na Pedagoški fakulteti v Mariboru, od leta 2007 kot redni profesor za slikarstvo in risbo. Med številnimi skupinskimi in samostojnimi razstavami, ki so se zvrstile od leta 1988, se kot pomemben vrhunec izpostavlja razstava z naslovom Iluminacije v stari samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki leta 2003. Zanjo je naslednje leto prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. K razumevanju njegovega ustvarjanja so prispevali številni pisci, med njimi omenimo le dr. Tomaža Brejca, dr. Marjeto Ciglenečki in dr. Jureta Mikuža, ki je leta 2012 za monografijo v založbi Galerije Žula v Mariboru prispeval izjemno besedilo o avtorju, z osrediščenim vpogledom v umetnikov opus in s široko pahljačo vzporednic in povezav iz svetovne kulturne zgodovine. 

Oto Rimele živi in ustvarja v Mariboru.