Bakhantke, Kazalište Ulysses in Zagrebačko kazalište mladih

O predstavi

Bakhantke – dvanajst žensk, vsaka s svojimi bremeni in hrepenenji – na skupinski terapiji iščejo zatočišče pred patriarhalnim, kapitalističnim, neusmiljenim svetom, v katerem ni dovoljeno pokazati šibkosti ali izgubiti nadzora. V teh prizorih, nastalih z improvizacijo, spregovorijo o tem, da se nasilno zatiranje nagona nujno konča s pokom, eksplozijo, kjer posamezniku – ženski – ne preostane nič drugega kot samo beg v destrukcijo, v nesrečno iskanje lastne identitete v še vedno moškem svetu. Njihove težave porajajo ta bakhantski odpor, ki predstavo vrne na originalno Evripidovo besedilo in zgodbo o uporu, ki niti v našem času ne more pasti na plodna tla, ampak je obsojena na propad.

Iz kritike

»Rezultat je gledališka predstava z izrazito uporniško energijo, podobna temnemu rojenju in takoj zatem posameznemu oglašanju zbranih ženskih likov. Vendar pa atmosfera izvedbe ne spominja na naključna zbiranja na uličnih demonstracijah, temveč na vzvišeno ritualnost kolektivnega vstopa v misterij pristnega zbiranja okoli temnih čustev. (…) To je prva režija Bakhantk, ki sem jo v daljšem času imela priložnost videti, v kateri imajo bakhantke nezgrešljivo lastne obraze (posamično predstavljene občinstvu) in skupno pesem upora.«

Nataša Govedić, Novi list, 30. 7. 2018

O gledališču

Kazalište Ulysses je prostor prepletanja duhovno sorodnih umetnikov. Odprto je za sodelovanje vseh, ki širijo estetske in duhovne poglede. Gibanje v umetnosti predstavlja aktiven odnos do stvarnosti in zgodovine. Potovanje je eden od načinov nesprijaznjenja z neizbežno usodo, ki zaznamuje mediteransko kulturo od Homerja naprej. Tukaj je vsak človek obsojen na blodenje, fizično ali duhovno, vsak je v iskanju lastne Itake. Potujejo posamezniki in liki, vodi pa jih Ulikses/Odisej. In opominja jih, naj nikoli ne prenehajo upati in delati, zasledovati novih izrazov, da bi se izognili zapiranju v egocentrični svet, ki obrača hrbet stvarnosti in drugim. Ulikses je mitska in pesniška figura norčavega uma, ki se z lahkoto giblje med jeziki in kulturami, združuje drugačnosti. Ustanovitelja Kazališta Ulysses sta igralec in režiser Rade Šerbedžija ter književnik in dramaturg Borislav Vujčić; z delom je začelo leta 2001, prva premiera pa je bil Shakespearov Kralj Lear, ki se od takrat redno uprizarja in je zaščitni znak gledališča. Delovanje gledališča je tesno povezano z istrskim območjem okoli Vodnjana, Fažane, Brionov in Pulja, ime pa predstavlja hommage pisatelju Jamesu Joyceu, čigar biografija in delo pričata o njegovem bivanju na tem območju. Joyce je namreč v Pulju deloval kot profesor angleščine v šoli tujih jezikov Berlitz med novembrom 1904 in aprilom 1905. V preteklih sedemnajstih sezonah so se pri projektih Kazališta Ulysses srečevali umetniki z vseh koncev sveta: od Kanade in ZDA do Nove Zelandije, od Čečenije do Irana in Velike Britanije, Francije in Italije, od Bosne in Hercegovine in Slovenije do Srbije, Bolivije. Občinstvu – ki na predstave v trdnjavo Minor prihaja ne le iz Hrvaške, ampak iz cele Evrope – se je do sedaj predstavilo več kot 500 umetnikov najrazličnejših profilov.