Izkoristi in zavrzi me

Obstaja več ljudi, ki bi jih najlažje opisali z besedo »turisti«. Ampak to niso ljudje, ki radi raziskujejo in spoznavajo tuje kraje ter se nato vrnejo domov.

Gre za ljudi, ki se igrajo turizem po intimnih življenjih drugih: so prijazni, kažejo zanimanje, hlinijo navezanost ter iz ljudi izvlečejo najgloblje želje in skrivnosti. Ko si vzamejo vse, kar želijo in kar lahko dobijo, preprosto odidejo in poiščejo nekoga drugega. Ne premorejo veliko empatije, zato se ne zavedajo, da bi lahko s svojim odhodom kogar koli prizadeli. Ali pa jim preprosto ni mar.

Dramsko besedilo Izkoristi in zavrzi me je zgodba o petih mladih odraslih, ki raziskuje, kako zelo nevarna je lahko igra intime – sploh če si neizkušen, ranljiv in zmeden glede svojih osebnih načel. Kdor ne zna prevzemati moralne odgovornosti do sočloveka, je ne bi smel igrati.

Opozorilo: osebe, občutljive za svetlobne dražljaje, obveščamo, da je v uprizoritvi uporabljena bliskajoča svetloba.

Na kratko o avtorici

Iza Strehar (1992) je na AGRFT diplomirala iz dramaturgije in magistrirala iz scenaristike. Njeno diplomsko besedilo Hlod na avtocesti (posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma) so v SNG Drama Ljubljana predstavili kot bralno uprizoritev. Med študijem je za svoje scenarije prejela štiri Grossmannove nagrade, za dramsko besedilo Vsak glas šteje pa je na 27. festivalu Dnevi komedije v Celju (2018) prejela žlahtno komedijsko pero.

Iz gledališkega lista uprizoritve

Nika Leskovšek

Dalo bi se trditi, da gre za generacijski tekst o milenijcih, ker gre za trenutno sliko sveta s perspektive določene generacije ali pa kar stanja sveta na splošno, v katerem se je neoliberalna mentaliteta vtihotapila v vsako poro našega razmišljanja. In normalizacija tega stanja ter njegove konsekvence je ravno problem, ki ga načenja tekst, pa tudi tisti problem, ki ga imamo s tem svetom bržkone vsi. S tem pa perspektiva teksta postane vedno bolj generična in vse manj le generacijska.

Igra Ize Strehar skozi preplet prizorov, ki se ciklično stakne v začetku in koncu, v na videz razbremenjenih, življenjskih pogovorih četverke, kasneje pa peterke, namreč mimogrede obdela še vse aktualne in družbeno pereče teme: plačilno neenakost, utemeljeno na spolni diskriminaciji, nepotizem, stanovanjsko problematiko, težavo z nezaposlenostjo in nezaposljivostjo nadizobraženih kadrov, prekarizacijo in finančno nesamostojnost (mlajše generacije), zlo-rabo drog in alkohola ter vsakršno osebno legitimacijo eskapizma, ki iz tega sledi.

Prave zgodbe pravzaprav ni, bolj neprebolene in nesprocesirane relacije med osebami. Zasedba je naslednja: dve sestri ter dva moška tekmeca za položaj alfa samca. Za netenje sprožilnih iskric sta dve sestri zaljubljeni oziroma obsesivno navezani na istega tipa, dodatek je še prišlek iz nekega drugega obdobja padlih (romantičnih) idealov, ki piše partizansko poezijo v času brez junakov (ali po zasedbi Stranglers: No More Heroes). Tako imamo v tem neobičajnem moško-ženskem prijateljstvu – kjer se ne ve, kdo je s kom in kdo ne ter kdo igra proti komu (nekako tako, kot v igri demonstrira partija taroka) – prisotna še med-spolna trenja.

Prijatelji torej, za katere se zdi, da jih bolj druži medsebojno podjebavanje, če ne kar jebanje v glavo, kot pa dejstvo, da skupaj preživljajo prosti čas in skupno zajebavanje (povedano v uličnem jeziku igre). Osebe v igri problematizirajo neoliberalizem in ga hkrati zaciklano in samodejno reproducirajo, tako da hranijo željo po restituciji lastne pozicije subjekta s pomočjo iluzije obvladanosti in obvladovanja situacije. Pravila morbidne igre navidezno vzamejo v svoje roke, igro pa s posebno slastjo za dekadenco še nadgrajujejo v potiskanju robov meja katastrofe.

Osebe v Izkoristi in zavrzi me s tem, ironično, pristajajo na neobčutljivost družbenih zakonov ter katastrofalne situacije ne preprečujejo, ampak jo zgolj pospešujejo. Karambol, v katerega pri tem nezadržno drvijo, pa je, priznajmo si, zgolj karambol človeškosti.

Tekst problematiko secira brez nepotrebne moralne privzdignjenosti, tega se je dramatika otresla že pred časom: preprosto prikazuje stvari take, kot so. Brez pretiranega olepševanja, skoraj v naturalistični maniri. V tekst je poleg tega v prikriti in seksualizirani bitki (spolov) vpisana tudi nekoliko resignirana pozicija spolne neenakosti in nekoristnosti izobrazbe v svetu, problematizacija ženske emancipacije in v seksualnosti motivirana moška dominacija v družbi ter redukcija ženske na statusni simbol. Da sta enakopravni zgolj na papirju, je vsaj obema puncama jasno že na začetku.

Anja Krušnik Cirnski

Dramska besedila Ize Strehar (kot tudi scenariji) so prepojena z drogami, seksom, alkoholom, ponočevanjem, izločki in kletvicami (če odštejem očitno izjemo, otroško dramsko besedilo  Nenavadno odkritje). Beremo, kako snifajo kokain, pijejo viski, seksajo, se pogovarjajo o službah, ki jih nimajo, o negotovi prihodnosti, smislu študija. Medtem se ponižujejo na vse mogoče načine, zatirajo drug drugega in sebe, skratka, drug do drugega so večinoma grozljivi. Avtorica jih ne poskuša opravičevati, čeprav ima vsak izmed njih popolnoma razumljive travme. Ključni element njenih besedil je resnica. Kaj je resnica, je filozofsko vprašanje, pri katerem se lahko zapletemo že na samem začetku: ali ljudje iščemo absolutno resnico, ali ta sploh obstaja itn. Toda besedila Ize Strehar si nočejo zastavljati tega vprašanja, gre za dilemo posameznika in s tem se ukvarja čisto vsak od njenih likov. Ali pa se s tem noče ukvarjati, vendar gre v obeh primerih za to, da jih razjeda (večkrat potlačeno) vprašanje: je to res to, kar si želim, ali živim v laži? Gre za konkretizirano vprašanje o smislu njihovega lastnega življenja. Vprašanje, ki močno prežema našo generacijo, rojeno tik pred slovensko osamosvojitvijo ali tik za njo.

Besedila Ize Strehar bi stežka označili kot besedila s srečnimi konci, svetla besedila ali – prosim, ne, optimistična. Vendar je v njih upanje, vendar ne tisto naivno upanje v boljši jutri (in kar je še obrabljenih fraz), temveč enostavno upanje, da smo mi lahko boljši tako do sebe kot do drugega. Njena besedila niso krik po drugačnem življenju, ampak so krik po svobodi izbire do življenja, kakršnega pač hočeš. Njena besedila so krik po bližini, ne s komer koli in ne kar na povprek, ampak po bližini ljudi, za katere se odločiš. So preizkus samega sebe, so analiza sebe. So zapisi o človečnosti. So dramskogledališki približek tega, kar pravi Zoja: »Smisel življenja je, da prideš čim globlje po zajčji luknji.«

Rok Andres

O besedilu ne smemo razmišljati le z nekakšnega pesimističnega gledišča. Dramedija Ize Strehar je sproščena, osvobojena družbenih konvencij in predvsem zvesta v portretiranju nians družbene skupine, ki ji pripada in opazuje. Mladi niso toliko depresivni, kolikor so ujeti v tunel brez svetlobe na njegovem koncu, saj vse, kar jim ostaja, so (čehovljanske, grumovske) sanje o boljšem, svetlem, novem življenju, ki se bo zgodilo nedefinirano nekje oziroma v skladu s sodobno kulturo – v Berlinu.

Besedilo Izkoristi in zavrzi me vstopa v dialog z družbo, njenimi sodobnimi pojavi in koncipira skico za portret generacije. Generacija, ki se kot vsaka doslej vzpostavlja ob (samo)kritičnosti, potrebuje svoje avtorje in svoja besedila. In ena izmed teh avtorjev je gotovo Iza Strehar, ki kruto resnico položi v usta Leni: »Samo zato, ker se tako pogosto dogaja, da je postalo normalno, še ne pomeni, da je prav.«

Za pomoč pri scenografiji se zahvaljujemo depoju Komunalnega podjetja Vrhnika.