Moj otrok, BDP

O predstavi

Drama Moj otrok Stojana Srdića, ki je leta 2014 prejela nagrado Združenja dramskih pisateljev Srbije Branislav Nušić, v gledališko umetnost prinaša pomembne, vendar najpogosteje zamolčane družbeno angažirane teme. To so položaj in življenjske razmere Romov v urbanem okolju, družinsko nasilje, spolna zloraba otrok, najstniška nosečnost … Pomemben del te veristične socialne tragedije je pripoved, in čeprav ta govori o Romih, je v drami tudi več splošnih resnic o posledicah neizobraženosti in revščine na razpad družine ter moralnih in človeških vrednot. Drama na dokumentaren in brutalen način prikazuje slike iz življenja ter pri tem ostaja v začaranem krogu marginalizirane in izobčene skupine, iz katerega je težko pobegniti.

O avtorju

Stojan Srdić se je rodil leta 1950 v Medenih Selištih pri Glamoču (nekdaj BiH). Izdal je pet pesniških zbirk, dva romana in dve knjigi pripovedk, objavlja pa pri najpomembnejših srbskih založbah. Napisal je tudi sedem dram (izšle so v knjigi Izabrane drame (ZDPS 2014), v revijah Scena in Vidiki ter knjigi Savremena srpska drama) in več kot dvajset radijskih iger. Nekatere od teh so že bile izvedene, nekatere tudi prevedene v tuje jezike in v njih prav tako izvedene. Sodeloval je tudi na več srbskih in tujih festivalih, na katerih je prejel nekaj nagrad za radijske igre. Na natečaju Združenja dramskih pisateljev Srbije je prejel nagrado Branislav Nušić tako za dramo Moj otrok kot tudi Anđeo sa verande (2005). Omenjen je v različnih antologijah poezije in proze.

Beseda avtorja

Idejo za dramo Moj otrok sem dobil leta 2004. Takrat sem spoznal 13-letno deklico, ki je v naročju držala polletnega dojenčka in mu nekaj tiho prepevala. Vprašal sem jo, na čigavega otroka tako skrbno pazi in v katerem jeziku mu poje. Najprej se je malo ustrašila, potem pa je tiho in ponosno rekla: »To je moj otrok, pojem pa mu v mojem, ciganskem jeziku.«

Najprej sem jo dolgo opazoval, nato pa sem jo vprašal, ali lahko prisedem. Nasmehnila se mi je in mi naredila prostor na klopi. Ničesar več je nisem vprašal. Dolgo sva sedela tam, opazoval sem njo in otroka, potem pa je začela pripovedovati svojo zgodbo …

O režiserki

Ana Đorđević je gledališko in radijsko režijo študirala na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu. Pod mentorstvom prof. Egona Savina je diplomirala leta 2001 z uprizoritvijo Sen kresne noči Williama Shakespearja v Mestnem gledališču v Podgorici.

Od prve poklicne režije leta 2000 do danes je režirala več kot 20 uprizoritev v Beogradu, Novem Sadu, Skopju, Podgorici, Subotici, Somborju, Banjaluki, Kruševcu, Vranju in Nišu. Je (so)avtorica več dramatizacij in avtorskih besedil, ki jih je tudi režirala. Prejela je več nagrad: za uprizoritev Švabica Lazarja Lazarevića v Jugoslovanskem dramskem gledališču je prejela nagrado za režijo tega gledališča (sezona 2008/2009) ter nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti in za režijo na festivalu Vršačka pozorišna jesen (2009); za uprizoritev Gogoljeve Ženitve v Narodnem gledališču Sombor je prejela nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti in najboljšo režijo na festivalu Vršačka pozorišna jesen (2010), nagradi za najboljšo uprizoritev v celoti na Festivalu poklicnih gledališč Vojvodine (2011) in na Festivalu Tvrđava Teatar v Smederevu (2011); za uprizoritev Radnička hronika Petra Mihajlovića v Narodnem gledališču Republike Srbske je prejela prvo nagrado za najboljšo gledališko uprizoritev, nastalo v bosansko-hercegovski produkciji (2010), ki jo podeljuje uredništvo revije za dramo, teater in vzgojo TmačaART, ter nagradi za najboljšo uprizoritev v celoti na Festivalu Teatar Fest v Banjaluki (2011) in na Festivalu pozorišta/kazališta v Brčkem (2011); za avtorski projekt Četrnaesta v Narodnem gledališču Republike Srbske je prejela nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti na Festivalu pozorišta/kazališta v Brčkem (2013).

Nagrade

Uprizoritev Moj otrok je bila del programa več festivalov, na katerih je prejela več nagrad: dve nagradi na 16. Festivalu BH drame v Zenici (nagrada za najboljšo predstavo manifestacije, Jovana Gavrilović pa je prejela nagrado za najboljšo igralko festivala); dve nagradi na 4. Festivalu Bucini dani v Aleksandrovcu (Andrej Šepetkovski je prejel zlato zrno za najboljšo moško vlogo, Jovana Gavrilović pa je prejela nagrado za najboljšega mladega igralca oziroma igralko festivala); na 20. Teatar festu Petar Kočić v Banjaluki je Jovana Gavrilović prejela posebno nagrado za mlado igralko. Uprizoritev Moj otrok je velik uspeh dosegla tudi v tekmovalnem programu 62. Sterijevega pozorja v Novem Sadu.

Iz kritik

Tragedije patriarhata

Moj otrok Stojana Srdića je sodobna dramska pripoved o težavnem življenju v romskih skupnostih. Fragmentarna struktura je sestavljena iz štirinajstih prizorov. Pisatelj koplje po pomembnih in občutljivih družbenih temah, družinskega nasilja, nezmožnosti izobraževanja, pekla birokracije, šibkosti zakona pri izvrševanju tožbe. Izhajajoč iz dogodka, ki poteka v bedi životarjenja na družbenem dnu, Srdić gradi družinsko dramo univerzalnega pomena, ki je tragično obarvano pričevanje o neuničljivem boju za preživetje.

Praizvedba te drame na Novi sceni Beograjskega dramskega gledališča v režiji Ane Đorđević je skoraj dokumentarno razgaljena, diskretno stilizirana, estetsko in pomensko natančna. Na stilizirani sceni je povešena preproga, nad njo visi oblaček, po tleh pa so nametane opeke in lutke, ki si jih lahko razlagamo kot simbole razdrtega doma in raztresenega otroštva (scenografka Milica Vučković). Igralci s psihološko natančnostjo ustvarjajo like, posebej pozorni so na obliko srbskega jezika z romskim naglasom (svetovalka za govor Ljiljana Mrkić Popović).

Prepričljiv je zlasti nastop izvrstne Jovane Gavrilović, ki ustvarja lik posiljene desetletne deklice Ranke. Ta doživlja vidno transformacijo, od skrhanega, preplašenega otroka, do samozavestnega in zrelega dekleta, po peklu ločitve od družine, zlasti od matere Mirke (Ivana Nikolić), ki jo je odpeljala v sirotišnico, da bi jo rešila pred posiljevalcem, stricem Zuletom (Vladan Milić). Borkan je iskreno skrben Rankin oče (Andrej Šepetkovski), Miško pa njena na novo najdena ljubezen (Mladen Sovilj). Jelisaveta Orašanin strogo in prevladujoče brezosebno (upravičeno) igra različne like, toge predstavnice sistema: od »šalteruše« v uradu za delo, prek zdravnice in policistke, do vzgojiteljice v sirotišnici. Da te predstavnice državnih institucij igra ena igralka, je pomensko učinkovito, saj kaže, da so vsi deli družbe resno zarjaveli, utelešena je ideja popolnoma brezupne pokvarjenosti sistema.

Dogajanje je podano prek pripovedovanja v slikah, preglasna instrumentalna glasba trobente in kitare med prizori pa poudarja tragičnost prek kontrasta orgiastičnega hrupa (skladatelj Vladimir Petričević). Režija je prefinjeno prepredena s postopki stilizacije in poetičnih komentarjev. Ti izrazito teatralizirajo, ritualizirajo igro in jo dvigajo na nadčasovno raven. Na primer, lik Inštitucije (Orašanin), ki je v poltemi zgrbljen v kotu, je trden kipec groze sistema, nadrealni ples mrtve Mirke v beli obleki pa nakazuje na obstoj metafizične navzočnosti v nasprotju s fizično odsotnostjo.

(…)

Ana Tasić, Politika, 14. 4. 2016

***

Nasilni posegi in posledice

(…)

Stojan Srdić v okolje romske družine (besedilo nagrajeno na natečaju Branislav Nušić, 2015) postavi strahotno, skoraj ritualno zgodbo o trpljenju desetletnega otroka, ki preživlja posilstvo, sirotišnico, starševski alkoholizem ter neučinkovitost socialne in zdravstvene službe. Režiserka je najprej v jeziku, nato pa tudi v specifičnem načinu vedenja našla oporo za svojo na prvi pogled enostavno uprizoritev. Določen sloj ljudi živi odmaknjen od civilizacije in zato socialno popolnoma neviden, zato je prisiljen oblikovati vzporedno življenje, v katerem veljajo pravila drame. Ko stric posili desetletnega otroka, človek neha dihati. Ampak ko ostane ne le nekaznovan, temveč ga tudi razumejo, si gledalec zastavi vprašanje o globini tega nečloveškega brezna.

Jovana Gavrilović (Ranka) je namučeno otroško dušo odigrala brez okrasov in odklonov, jasno in pretresljivo, kot v dokumentarnem filmu. Ivana Nikolić (Mirka), Andrej Šepetkovski (Borkan), Vladan Milić (Zule) so predstavili Rome v nekoliko pomembnih dimenzijah. Mladen Sovilj je Miška odigral kot izkrivljeno ogledalo: skozi njega se je Rankina usoda še enkrat prelomila kot socialno in psihološko deformirana.

Pretresljiva in univerzalna zgodba brez nasilnih posegov.

Dragana Bošković, Novosti, 4. 4. 2016

***

(…)

Za večer odlične igre, od ciganskega brezskrbnega veselja do zgodbe o težkem življenju in tragediji, sta poskrbeli Jovana Gavrilović v vlogi nesrečne romske deklice in Ivana Nikolić, ki igra njeno mamo.
Brez hiše in doma, brez naslova in zaščite, na življenjskem in družbenem robu, tukaj, poleg nas živijo naši sovaščani, Romi in njihovi otroci. Uprizoritev Moj otrok govori o njih in tudi o vseh otrocih, ki trpijo zaradi kakršnega koli nasilja. To je tudi zgodba o Srbiji danes in o vseh, ki tukaj živijo v revščini.
Olivera Milošević, RTS, Beokult, 13. 4. 2016

O gledališču

Ustanovljeno je bilo leta 1947 z imenom Gradsko pozorište. Prva premiera Mladost očetov Borisa Gorbatova v režiji Petra S. Petrovića je bila 20. februarja 1948 na odru Narodnega gledališča, člani novonastalega ansambla (29 igralcev) pa so po vajah pomagali graditi novo stavbo v mestnem predelu Crveni Krst. Leto dni kasneje se je gledališče preselilo vanjo in dobilo novo ime – Beogradsko dramsko pozorište. Čeprav je bilo gledališče v tistem času na obrobju mesta in povezano le z eno trolejbusno linijo, je že v prvi sezoni odigralo 78 predstav, ki si jih je ogledalo skoraj 50.000 gledalcev.
Gledališče je v petdesetih letih 20. stoletja o razvoju sodobne umetnosti razmišljalo na političen način. Takrat je bilo treba najti alternativo akademizmu in konservatizmu, ki sta vladala v vodilnih gledališčih v Jugoslaviji. Mladi režiserji, kot sta Soja Jovanović in Minja Dedić, sta spremenila ustaljeni odrski izraz. Repertoar je bil, v pravem pomenu te besede, sodoben. Nastopali pa so (med drugimi) Sima Janićijević, Rade in Olivera Marković, Ljiljana Krstić, Ljuba Tadić, Vlastimir Đuza Stojiljković, Olgica Stanisavljević, Predrag Laković, Ksenija Jovanović, Miodrag Deba Popović, Mihajlo Bata Paskaljević, Bosiljka Boci, Tamara Miletić, Renata Ulmanski …
Po »zlatem obdobju«, ki so ga zaznamovale predstave, nastale po besedilih sodobne ameriške in evropske dramatike, je gledališče prestajalo krizo, občasno obogateno z uspehi, vendar je stopalo na stranpoti in bilo občasno zmedeno glede na dobo ter na svoje osnovne cilje. Danes Beogradsko dramsko pozorište poskuša avtorjem in igralcem omogočiti, da na njegovih odrih razvijajo sodoben repertoar. Povečano število uprizoritev in pogosta gostovanja omogočajo, da so odrske uprizoritve novih dram dostopne čim več ljudem. V določenih letih sta bili odigranisamo dve predstavi tedensko, v nekaterih sezonah je gledališče pripravilo samo eno premiero. Danes se predstave izvajajo na dveh odrih, sedem dni v tednu, ansambel pa redno gostuje po Srbiji in v tujini.