Onjegin
Aleksander Sergejevič Puškin (1799, Moskva – 1837, Sankt Peterburg) je bil utemeljitelj moderne ruske literature v obdobju romantike, cenili so ga kot največjega ruskega pesnika, izjemno pomemben pa je bil tudi kot pisatelj in dramatik. Pisal je vse literarne zvrsti tistega časa – liriko, pripovedno poezijo, romane, novele, drame, kritične eseje, osebna pisma in tudi zgodovinsko fikcijo. V svoje pisanje je vpletel ljudski govor.
Odraščal je v nekoliko obubožani plemiški družini z varuško in vzgojiteljem, saj se mu starši niso kaj dosti posvečali. Ko je bil star enajst let, so ga poslali v licej v bližini Sankt Peterburga, kjer so se šolali plemiški otroci. Tam je začel pisati svoje prve pesmi in pri petnajstih objavil pesem Prijatelju pesniku. Po končanem šolanju se je veliko selil in se začel postopoma zavzemati za socialne reforme. Prišel je navzkriž z vlado, ki ga je leta 1820 izgnala iz ruske prestolnice, leta 1824 pa je bil izgnan na posestvo svojih staršev, kjer so ga nadzirale tamkajšnje oblasti. V šestletnem izgnanstvu je napisal svoje najbolj znane igre, med drugim dramo Boris Godunov leta 1825. Umrl je leta 1837 v dvoboju z baronom Georgesom d'Anthèsom. Puškin je branil čast šestnajst let mlajše žene, o kateri se je šušljalo, da ima razmerje z baronom.
Roman v verzih Jevgenij Onjegin je bil objavljen po delih med letoma 1825 in 1832, v celoti pa je izšel leta 1833. Znameniti roman v verzih je nastajal kar sedem let, štiri mesece in sedemnajst dni. Jevgenij Onjegin je klasično delo ruske književnosti. Pesnitev ima za osnovo epsko podlago, ki se ji pridružujejo lirske sestavine, pa tudi ironija in satira. Jevgenij Onjegin je peterburški plemič, ki ima vse, vendar je zdolgočasen in naveličan življenja. Na podeželskem posestvu spozna sestri Olgo in Tatjano. Njegov prijatelj Lenski je zaljubljen v Olgo, sam pa začne dvoriti Tatjani. Tatjana se vanj zaljubi in mu v pismih izpove svoja čustva. A nestanovitni Onjegin začne izkazovati svojo pozornost njeni sestri Olgi. S tem prizadene in užali prijatelja Lenskega. Pomerita se v dvoboju, v katerem je Lenski ubit. Kasneje se Onjegin zave svoje ljubezni do Tatjane, a je že prepozno. Tatjana se je medtem že poročila in nikakor ne bo prelomila poročne zaobljube. Možu bo zvesta, čeprav Onjegina nikoli ne pozabi.
Avtor odrske priredbe Puškinovega romana je Nebojša Pop-Tasić (1962, Zemun), ki je v slovenskem prostoru znan kot vsestranski gledališki avtor, režiser, dramaturg, avtor glasbe, zelo uspešen pa je tudi kot filmski scenarist. Napisal in dramatiziral je več dramskih besedil: Koža, Requiem ali otrok, ki je ustvaril svet, Body Marilyn Monroe, Kako sem postal Slovenec, Agatha, Gospa Bovary, Kaj pa če …, ki so bila uprizorjena v različnih slovenskih gledališčih. Je soavtor nagrajenega scenarija Družinski film, ki ga je napisal skupaj z režiserjem Olmom Omerzujem. Režiserka krstne uprizoritve je Yulia Roschina (1982, Moskva), ki je za režijo Pop-Tasićeve dramatizacije Gospe Bovary prejela Borštnikovo nagrado za režijo leta 2015.