Orlando

Knjigo, po kateri je nastal libreto za naš novi mjuzikel, je žanrsko skoraj nemogoče opredeliti. Avtorica sama jo podnaslovi z »biografija« in njena proza resnično ves čas vztraja v maniri biografskega zapisa. Mnogi znanstveniki delo uvrščajo med primerke magičnega realizma. Roman bi zlahka zdržal tudi primerjavo s politično obarvanimi besedili. Obenem se ponuja kot izhodišče za različne sociološko-psihološke študije. Tematika je povzročila neznansko veliko število teoretičnih študij, a še najbolj točna je verjetno definicija Nigela Nicolsona, ki pravi, da je Orlando »najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini literature«.

Orlando potuje skozi čas.

Zgodba se prične v renesančni Angliji, ustavi pa se tristo let kasneje. Orlando je ves čas z nami, doživlja najrazličnejše spremembe, a postara se le za kakšnih dvajset let.

Fantazija je pomembnejša od realnosti.

Življenje je sen. Ta, ki nam ukrade sanje, nam ukrade življenje.

Na poti med stoletji se Orlando sreča s številnimi pomembnimi predstavniki različnih obdobij, med drugim tudi z Elizabeto I. in kraljico Viktorijo.

Svet se spreminja in spreminja se tudi Orlando. Le dve stvari ostajata nedotaknjeni: pesniška žilica in plemenit značaj.

Znotraj repertoarja, ki je večinsko osredotočen na intimistične teme, sta zasnova libreta in režijski koncept Orlanda njegov najskrajnejši poskus: s pomočjo glasbe pričarati nekaj na prvi pogled neuresničljivega, prikazati nekaj na prvi pogled očem nevidnega.

Iz gledališkega lista uprizoritve (del članka Lejle Švabić)

Orlando Virginie Woolf je nenavaden roman, ob katerem se že od njegovega izida leta 1928 dalje zastavlja vprašanje žanrske opredelitve (je to biografija, historična biografija, historičen roman, utopija, satira ...), nato pa tudi vprašanje samega sloga in smeri (je to magični realizem, modernizem ali morda kaj tretjega). Gre za roman z izrazito ritmičnim in zvočnim jezikom, kjer se, kot pač pisanje v duhu toka zavesti to zahteva, misli prelivajo iz ene v drugo, dogodki nimajo jasnega začetka in konca, ampak prehajajo iz enega v drugega, raznovrstne realnosti se nalagajo ena na drugo, dokler ni več popolnoma jasno, katera realnost je realna. Pa vendar je Orlando gladko tekoč, berljiv roman, ki tudi v uprizoritvenem smislu nudi zanimive možnosti. Konec koncev je metafizika s psihološkimi razsežnostmi vpetimi v zgodovinska obdobja hvaležen odrski material. Sploh če gre pri tem za nekaj, kar je bilo med drugim imenovano tudi literarni eksces, za nenavadno, tako rekoč nemogočo zgodbo (če pri tem ne upoštevamo današnjih medicinskih znanj, ki omogočajo menjave spolov) z močnim sporočilom o enakosti spolov. Izhajajoč iz svoje ekscentrične, biseksualne in tudi intimne prijateljice Vite Sackville-West je Virginia Woolf osnovala Orlanda na podlagi dvojnosti, ki niso zapisane zgolj v liku, ampak tudi v formi romana. Pisateljica je roman imenovala biografija, kar pa je že na drugi strani svojega pisanja podvrgla ironizaciji (Od junaškega dejanja do junaškega dejanja, od slave do slave, od položaja do položaja mora stopati tak človek, njegov pisec pa za njim, dokler ne prispeta do katerega že bodi sedeža časti, ki jima pomeni vrhunec njunih želja (Woolf 2004: 6)) in nato v tem duhu vztrajala do konca; tudi tako, da je prvo izdajo opremila s portreti domnevnih Orlandovih sorodnikov in obširnim bibliografskim seznamom, na katerega se je sklicevala v uvodu. Vse troje je v slovenski izdaji romana izpuščeno. Literarna zgodovina delo pogosto imenuje fiktivna historična biografija, zato ker V. Woolf stvarna in faktografska dejstva rabi zgolj kot shematično pripovedno ogrodje, iz katerega se potem razveje tok zavesti psiholoških razsežnosti. Ogrodje romana je torej neke vrste imitacija znanstveno-histografske biografije, ki jo je V. Woolf napolnila z izrazito intimno snovjo, kjer je v ospredju Orlandina pot skozi življenje. Ta pot pa je zelo fluidna. In fantastična.

Odlomek v francoščini je prevedla Eva Mahkovic. Odlomek v ruščini je prevedla Daša Cerar. 
Za pomoč pri izgovorjavi latinskega besedila se zahvaljujemo Jeri Ivanc.

Glasba je bila posneta v Studiu 100. 
Tonski mojster: Julij Zornik
Snemalec: Samo Jurca
Glasbeniki: Klemen Bračko (violina, viola), Boštjan Gombač (žvižganje, irske piščali, klarinet, ptički), 
Robert Pikl (akustična in električna kitara, ukulele), Drago Ivanuša (čembalo, klavir, računalnik).