Letos mineva 120 let od rojstva Edvarda Kocbeka, ki je na literarno prizorišče vstopil kot pesnik z zbirko Zemlja (1943), nekaj let kasneje pa opozoril nase z esejskim Premišljevanjem o Španiji (1937), kar ga je umestilo v območje politike. Kocbek je kmalu postal pomemben kot intelektualni voditelj kristjanov v Osvobodilni fronti.

Toda premik, ki si ga je želel – da bi prvotna krščanskosocialistična skupina v njej postala krščanska – mu ni uspel; onemogočen je bil z Dolomitsko izjavo. Z njo se je začelo zoževanje prostora Kocbekovega angažmaja, ki se je nadaljevalo po drugi svetovni vojni. Bil je onemogočen kot politik, čemur je sledilo odrinjanje iz javnega prostora, kar je v veliki meri preprečevalo njegovo recepcijo kot intelektualca oziroma misleca. Postal je disident. Edino kot pesnik je mogel biti od izida zbirke Groza (1963) spet v polni meri prisoten v javnosti; že njegova proza in dnevniški zapisi, ki so ga kot literarnega ustvarjalca povezovali s politično cono, so naleteli na omejitve (težave z izidom Tovarišije in Listine, pogrom proti Strahu in pogumu, kraja dela izvirnih dnevniških zapiskov za 3. del vojnih pričevanj).