Petrijin venec

Igrajo Marta Bjelica, Jovana Gavrilović, Milica Mihajlović, Ivan Marković, Tihomir Stanić, Igor Djordjević, Jelena Rakočević Cekić, Isidora Minić, Branislav Zeremski in Vladislav Mihailović

Petrijin venec je predstava, nastala po znamenitem delu priznanega pisatelja Dragoslava Mihajlovića. Usodo Petrije iz majhne rudarske vasi v Srbiji v dramatizaciji Mile Mašović Nikolić spremljamo z zornega kota Petrije mlade, Petrije mestne in Petrije vdove. Spremljamo njen boj za obstanek, preživetje, pa tudi dostojanstvo. Njena usoda, ki jo določajo odnosi z moškimi, katere je vsaka od njih ljubila, je univerzalna zgodba o ženski in njenem trpljenju, pogojenem s spolno identiteto, kakor tudi o njeni moči in vitalnosti.

Petrija, po katere vedrini, duhu, moči in toplini smo hrepeneli, Petrija, ki smo jo pogrešali v tem pogosto nerazumljivem in težavnem potovanju skozi življenje.

BESEDA REŽISERJA

VSEMU NAVKLJUB

O ženski, ki mečka patriarhat, ta železni, zarjavel,
v vozel zapleten sistem vrednot.
O njenih poskusih, da bi ga preživela, da bi obstala – ne pa da bi se mu tudi zoperstavila.
O ženski, ki živi svojo osebno usodo.
O usodi, ki ni samo osebna.
Ampak je in tu in povsod in prej in potem.
O patriarhalnem sistemu vrednot, ki je v temeljih
vseh odnosov in vedenja.
O patriarhatu, ki je samoumeven in temelji na slepem vraževerju,
ter preživi vse, ki jih v svojem goseničnem pohodu potepta.
Tepta pa vsekakor.
Pa tudi o vitalnosti in volji do življenja.
Navkljub.

Boban Skerlić

TRIJE OBRAZI PETRIJE

Junakinja Mihajlovićevega romana, Petrija Đorđević, je ujeta v jamo življenjske izkušnje, obsojena na večno opazovanje zgolj senc na stenah, daleč od resničnih stvari, ki so nekje zunaj njenih zaznavnih zmožnosti, prav tako, kot so Platonove ideje nedosegljive s čutili. Petrija je paradigma malomeščanske izkušnje t. i. preklete usode žensk v patriarhalni družbi srbskega podeželja, zaznamovana z mitološkim in vsakodnevnim praznoverjem ter ljudsko pobožnostjo, ki izhaja iz strahu pred grehom in kaznijo. Petrija je že od rojstva odrinjena na rob, ker je ženska, in tako oropana moči, da bi pozitivno vplivala na lastno usodo, njeno bivanje pa pravzaprav postaja osebni pekel.

Ta pekel je v drami utelešen s tremi Petrijinimi obrazi: Mlada, Mestna in Vdova. Te pripadajo trem različnim življenjskim obdobjem ženske v patriarhalni družbi. Vsaka od njih prikazuje nek stereotip o usodi žensk: izkoriščano kmečko žensko, ki je izpostavljena težkemu fizičnemu delu in razmnoževanju, nadomesti marginalizirana ženska delavske, navidezno svobodne družbe. Mestna Petrija, prav tako kot Mlada, nima pravice do osebne identitete mimo identitete svojega moža. Ta dva predsodka živita večno v spominu telesno vitalne, a družbeno mrtve Vdove, v mislih katere se drama tudi dogaja. Njena osebna zgodovina je polna travmatičnih prizorov: smrti otrok, propadov zakonov, krikov na pomoč, vso nesmiselnost žrtvovanja in muk pa prenaša, kakor bi lahko rekli z besedami Thomasa Manna, z višjo vedrino. Slednja je edina rešitev pred nesmislom življenja in banalnostjo zla, ki jo doleti, izražajo pa jo Petrijine samoironične besede: »Rada živi, živina.«

Spominjanje kot takšno je odraz edinega načina intelektualne zabave, ki ga Petrija pozna, poleg tega, da izvira iz dolgočasja, pa služi temu, da se sinhronizirano sooči sama s seboj in z vprašanji o osebnem grehu kot izvoru zla. Spominjanje je Petrijin način premagovanja strahu pred pozabo, vendar je podkrepljeno tudi s samoočitanjem. Istočasno gre za način iskanja povezave med svetom živih in svetom mrtvih. Vse tri Petrije so ujetnice okolja, ki mu pripadajo, in so pogojene s preživljanjem lastnega življenja, kar njihovo žrtvovanje povzdiguje na raven tragedije spola.