Pogrešana

Dramski prvenec mlade in perspektivne ameriške igralke, režiserke in dramatičarke Nikole Beckwith se ne ukvarja samo s psihološkimi profili žrtve, storilca in vseh, ki trpijo ob tragičnem izginotju, ampak se tudi sprašuje, koliko je vsak od nas ujetnik lastne družine. Režiserka Nataša Barbara Gračner je v svoji interpretaciji in predelavi besedila malo Leio (Leano) postavila v območje poezije, ki si jo je sposodila pri pesnici in režiserki Evi Kokalj.

Drama Pogrešana se začne tam, kjer se zgodbe o ugrabitvah končajo: na obronku srečnega konca, ko se po 19 letih iskanja in pričakovanj v družino vrne izginula Leia, medtem ko njen ugrabitelj Ben za zapahi čaka na sojenje. Starša Marcy in Glen sta izgubila štiriletnico, zdaj pa v njuno življenje vstopa polnoletna oseba, za katero je njihovo skupno življenje pred ugrabitvijo potonilo v meglo pozabe. Čeprav se starša zelo trudita, da bi iz črepinj spominov ponovno zgradila uničeni dom, se Leia najraje zadržuje v svoji sobi. Nikomur ne uspe prodreti pod njen oklep, niti psihologinji. Mama na lastno pest preišče njeno sobo ter na svojo grozo najde skrita pisma ugrabitelja in hčerkin dnevnik, ki pričajo, da Leio in Bena veže močna in topla čustvena vez, ki ni bila nikoli zares pretrgana. Ko se Leia vrne s skrivnega obiska pri Benu v zaporu, se osupla in ogorčena Marcy odloči, da bo temu naredila konec – četudi bo morala poseči po skrajnih sredstvih. Pravijo, da si družine, v katero se rodimo, ne moremo izbrati. Leia pa je odkrito ponosna, da je očetovsko ljubeči Ben izbral prav njo. Je to res samo manifestacija stockholmskega sindroma, pri katerem se žrtev, da bi preživela, naveže na svojega storilca?

Dramski prvenec mlade in perspektivne ameriške igralke, režiserke in dramatičarke Nikole Beckwith, ki ga je priredila v nagrajeni filmski scenarij, po katerem je tudi sama zrežirala film, se ne ukvarja samo s psihološkimi profili žrtve, storilca in vseh, ki trpijo ob tragičnem izginotju, ampak se tudi sprašuje, koliko je vsak od nas ujetnik lastne družine.

Iz člankov gledališkega lista Ire Ratej

Stockholmski sindrom

Stockholmski sindrom, na katerega namiguje izvirni naslov drame Pogrešana (Stockholm, Pennsylvania), je strokovni izraz, ki ga je leta 1973 skoval psihiater Frank Ochberg ob primeru ropa banke, med katerim sta roparja ugrabila pet oseb. Prav ti talci so med ugrabitvijo odkrito simpatizirali s svojima ugrabiteljema in z očitno nenaklonjenostjo sprejemali policijska posredovanja.

Takšno vedenje ni begalo samo policije, pač pa tudi javnost in psihologe. Še danes po mnogih primerih ugrabitev, med njimi je najbolj razvpit primer Patty Hearst, ki se je s svojimi ugrabitelji spajdašila in jim aktivno pomagala pri ropu banke, ne znamo povsem sprejeti in razložiti mehanizmov stockholmskega sindroma. Danes se izraz uporablja za razlago vedenja žrtev družinskega nasilja (nasilje in spolne zlorabe v družinah), vojnih ujetnikov, pripadnikov sekt, žrtev incesta, preživelih iz koncentracijskih taborišč in vedenja vseh tistih, ki imajo izkušnjo nadzorovanega in ogrožajočega razmerja. Za stockholmski sindrom je značilno, da žrtev goji pozitivne občutke do tistega, ki jo nadzira, zlorablja ali ogroža, in negativne občutke do tistih, ki ji skušajo pomagati (prijatelji, drugi družinski člani, terapevti, predstavniki oblasti ipd.). Žrtev razume in podpira tistega, ki jo zlorablja, pri tem pa mu pomaga tudi sama. Ponavadi žrtev izgubi sposobnost, da bi se iztrgala in pobegnila iz takšnega razmerja bodisi zato, ker se boji, da bo zaradi tega ogroženo njeno življenje, bodisi zato, ker meni, da bi lahko bila ogrožena življenja drugih. Sindrom se sproži, ko je žrtev deležna drobnih ljubeznivosti storilca in se obenem zaveda, da je njeno preživetje odvisno od storilčeve volje, pri čemer pomaga tudi izolacija žrtve, občutek ujetosti in popolnega nadzora.

Ozadje

Če to, kar vemo o Nataschi Kampusch in drugih žrtvah ugrabitev, apliciramo na junakinjo naše drame Leano Dargon, ki jo je Ben McKay ugrabil pri štirih in se je v svoj prejšnji dom vrnila po osemnajstih letih, lahko zaključimo, da je prizadevanje njene matere po revitalizaciji njune navezanosti obsojeno na neuspeh. Prav v tej točki je Nikole Beckwith zelo premišljeno vzpostavila mreže odnosov tako, da se je izognila površnemu moraliziranju in obsojanju.

Ugrabitelj Ben McKay, o katerem ne izvemo veliko, ljubeče skrbi za svojo malo jetnico, popravlja ji medvedka, jo češe in poučuje. Temu blagemu ječarju je avtorica nasproti postavila Marcy Dargon, žensko, ki jo je ugrabitev oropala materinstva in je med vsemi akterji te drame izkusila največ gorja, saj je skoraj dve desetletji čakala na vrnitev svoje hčerke in medtem hodila po mrtvašnicah na ogled izmaličenih trupel deklic, vsakokrat trepetaje v strahu, da so našli truplo njene pogrešane malčice. Zato je tudi povsem razumljivo, da je po vseh teh letih njen zakon z Glenom v črepinjah. Razumemo pa lahko tudi njeno nestrpnost in neučakano hrepenenje po obnovi pristnega odnosa s hčerko. Ko se Marcy zazdi, da je moderna psihologija s permisivnimi terapevtskimi metodami odpovedala, se sama zateče v ugrabitev, da bi sprožila stockholmski sindrom in na ta način prisilila Leano, da jo znova vzljubi, kot je vzljubila ugrabitelja Bena.

Režiserka Nataša Barbara Gračner je v svoji interpretaciji in predelavi besedila Leio (Leano) postavila v območje poezije, ki si jo je sposodila pri pesnici in režiserki Evi Kokalj. S tem ji je odprla pot v uresničenje znotraj fenomena lepote, v območju iger besed, svobode, samoutemeljenosti in samozadostnosti, ki je med umetnostmi lastna le poeziji. Svojo verzijo besedila je Gračnerjeva podnaslovila Zapisi lastnih čiščenj, a ne zato, ker bi se Leia morala očistiti vsega tistega, kar je doživela kot dvojna jetnica, ampak predvsem zato, ker se poezija lahko dogaja le kot čisto čudenje svetu. Ta pogled, ki se zgolj čudi svetu in o njem nima nekih predstav in mnenj, pa je pogled nekoga, ki ta svet ugleda prvič. Z drugimi besedami: je pogled otroka. Na vprašanje, kakšna usoda čaka Leio-pesnico v našem svetu, pa naj si odgovori vsak sam.

O avtorici

Ko je mlada igralka Nikole Beckwith, po duši tudi pesnica, pisala dramo Stockholm, Pennsylvania, ki jo pri nas uprizarjamo pod naslovom Pogrešana, ni niti slutila, da bo njena zgodba o ugrabljenem dekletu, ki se po več kot desetletju vrne k staršem, doživela filmsko realizacijo. Niti sanjalo se ji ni, da bo svojo dramo, še preden bo ugledala odrske luči, predelala v filmski scenarij, ki ga bo tudi sama zrežirala. Ampak njen filmski prvenec ni bil naključje, marveč je vzniknil iz dolgoletnega umetniškega dela.

Ko je bil 23. januarja 2015 film Stockholm, Pennsylvania premierno predstavljen na festivalu Sundance, je Nikole Beckwith pristala v žarišču žarometov. V intervjuju, ki ga je dala Scottu Myersu, lahko preberemo, da primer ugrabitve, ki ga opisuje, ne temelji na nobenem izmed resničnih primerov ugrabitev otrok, kar pomeni, da izhaja iz vseh primerov, ki jih je poznala.

Nikole Beckwith je ustvarila že več vlog, petnajst kratkih in štiri celovečerne igre, ki jih uprizarjajo tudi izven ZDA, napisala je tri filmske scenarije in prejela številne nagrade. Prav za film Stockholm, Pennsylvania je dobila nagrado Satellite za najboljši TV-film in nagrado Women’s Image za najboljši scenarij ter štipendijo Nicholl Fellowship. Živi v New Yorku, kjer deluje tako v gledališču kot pri filmu.

V uprizoritvi je uporabljen zvočni posnetek popevke Quiet Nights Of Quiet Stars (Corcovado)
Antônia Carlosa Jobima v izvedbi Doris Day.

Nagrada

2019
20. FESTIVAL KOMORNEGA GLEDALIŠČA ZLATI LEV, UMAG
Uprizoritev Pogrešana
Tretja nagrada občinstva