Praznina spomina

Velenje, 2003. Teja, priljubljena 16-letnica, nekega dne po pouku izgine. Tri tedne kasneje jo najdejo mrtvo v jarku.

O avtorici in režiserki

Po lanskem uspešno uvedenem žanru in nadaljevanki avtorja Nejca Gazvode je direktorica Barbara Hieng Samobor k pisanju nove nadaljevanke v podobnem formatu povabila Barbaro Zemljič, ki se je prav tako zgledovala po trenutno cvetočem fenomenu kakovostnih kriminalnih serij, kot so Luther, Bron/Bridge, Fargo, Broadchurch, Lie to me, Happy Valley … Ob prenosu v gledališko obliko si želimo v žanru, vsebini in načinu prezentacije publiki čim bolj približati format ekranizirane serije, pri čemer spremljanje razvoja nadaljevanke v živo v intimnem prostoru Male scene prinaša dodatne prednosti. Občinstvo v štirih zaporednih tednih spremlja štiri petdesetminutna nadaljevanja, ki si sledijo na isti dan v tednu.

Barbara Zemljič, režiserka in scenaristka, je diplomirala iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter iz filmske in televizijske režije na AGRFT. Režirala je devet dokumentarnih in pet kratkih filmov, je soscenaristka celovečernega filma Kruha in iger, režiserka in scenaristka celovečernega filma Panika (nagrada društva slovenskih režiserjev Štigličev pogled za izjemno režijo za celovečerni prvenec) ter scenaristka celovečernega filma Pod gladino. Za televizijo je režirala več kot 30 različnih TV-oddaj (skupaj več kot 500) in več koncertov. Za diplomski film Lasje je prejela akademijsko Prešernovo nagrado ter štiri zlatolaske, za diplomsko TV-dramo Ljubezen je energija skupinsko akademijsko Prešernovo nagrado ter dve Grossmanovi nagradi za najboljše scenarije. Praznina spomina je njena prva gledališka kriminalka, predstava Pod snegom pa njen režijski gledališki prvenec. Od leta 2015 je asistentka za scenaristiko na AGRFT.

Nina Šorak, rojena v Ljubljani, je diplomirala iz enopredmetne filozofije na Filozofski fakulteti in dramaturgije na AGRFT. Zdaj se ukvarja predvsem z gledališčem, kot dramaturginja in režiserka, piše članke za gledališke liste, moderira pogovore. Kot dramaturginja je sodelovala z različnimi slovenskimi gledališči, kot na primer z Mestnim gledališčem ljubljanskim z Ubij me nežno (2012), s Prešernovim gledališčem Kranj s predstavo Praznovanje (2013), z Biteatrom z Zdravo predstavo (2014), z SNG Drama Ljubljana s predstavo Marie Curie Histerie (2014) in Jaz ali kdo drug (2015), z Mestnim gledališčem Ptuj v koprodukciji s Cankarjevim domom s predstavo Zakaj (n)imam otrok(e) (2014) z Mini teatrtom s predstavo #pornografija (2015), s Pocket theatre s predstavo Hamlet (2015), s Slovenskim mladinskim gledališčem v koprodukciji z AGRFT s predstavo Norčevanje teme (2015), z AGRFT s predstavo Srečanje (2016), z Lutkovnim gledališčem Ljubljana s predstavo Nekje drugje (2017), z SNG Nova Gorica s predstavo Don Juan (2017) in z Lutkovnim gledališčem Maribor s predstavo Snežna kraljica (2018). Kot gledališka režiserka pa je večinoma sodelovala z gledališčem Glej s predstavami Četrtek (2013), Po spletu okoliščin (2013) in In kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami? (2014). Režirala je tudi v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem v koprodukciji z AGRFT s predstavo Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev (2015), s KUD Transformator in PTLjem s predstavo Kje sem ostala (2015), s KUDom Janez Jalen s predstavo Govorice (2017), s KUDom Trasformator in zavodom Bunker s predstavo Evolucijski zdrs (2017) in s KUDom Primož Trubar Velike Lašče s predstavo Martin Krpan (2017). V času študija je asistirala režiserjema Ivici Buljanu (Gospoda Glembajevi, 2012) in Sebastijanu Horvatu (Nekaj sporočil za vesolje, 2014).

Kratka vsebina

Velenje, 2003. Teja, priljubljena 16-letnica, nekega dne po pouku izgine. Tri tedne kasneje jo najdejo mrtvo v jarku. Njeno truplo je dokaj načeto, analize DNK površne, obdukcija na sodni medicini ni bila opravljena. Policija zaradi suma aretira Tejinega sošolca in bivšega fanta Jureta. Jure trdi, da je nedolžen, a se ne spomni, kaj točno je počel 21. februarja leta 2003. Kolega Tilen pravi, da ve, kje je bil Jure: ta naj bi ubil njegovo sestro Tejo, kar naj bi mu tudi zaupal. Na dan prihajajo nove informacije o tem, kaj se je zgodilo 21. februarja 2003, in čeprav je Juretov spomin zavit v meglo, se spomni, kaj se je dogajalo kasneje: po zaslišanju in aretaciji je bil manj kot leto zatem obsojen na 15 let zapora.

Tematike kriminalke se vežejo na vprašanja odnosov, sodbe, preden je krivda dokazana, objektivnosti, laži ter motivacij zanje, medijskega linča, sploh v manjših skupnostih v Sloveniji, rasnih, verskih, spolnih nestrpnosti, korupcije in vprašanja odgovornosti.

Iz gledališkega lista uprizoritve (del članka Urše Adamič)

Kriminalka Praznina spomina Barbare Zemljič gledalca k ogledu vseh štirih delov dvojno spodbudi: po eni strani gledalec spremlja razvoj in čustvovanje psihološko večplastnih likov, po drugi strani pa je pomembna tudi čustvena napetost, ki temelji na poistovetenju z osebami na odru. Kdaj neposredno pred gledalcem stoji morilec? Kakšno je njegovo sociološko ozadje, ki ga pripelje do skrajnih stanj?

Praznina spomina na odru gradi svet v malem. Osebe na odru so ob različnih dogodkih deležne pomembnih sprememb, ki oblikujejo njihovo delovanje v prihodnosti. Gledalec jih spozna od blizu. Osebe s svojimi zgodbami razpirajo teme spolne zlorabe, družinskih odnosov, tujosti, zasvojenosti in druge izkušnje, povezane z doživljanjem travme. Liki zrcalijo mnoge neobvladljive vedenjske vzorce, ki vodijo njihova dejanja in ki jih karakterno določajo. Blokovsko naselje, v katerem prebivajo, se vzpostavi kot skupno izhodišče različnih življenjskih poti. Kdo vidi in sliši stisko soseda? Vsak rad gleda, vendar redkokdo ukrepa.

Kljub temu da je statistika spolnih zlorab med družinskimi člani zelo visoka, družba živi naprej. Zdi se, da čebelnjak bloka lahko obstaja zgolj ob zatiskanju oči in kolektivnem dopuščanju patološkega vedenja. Ko pa določen dogodek prizadene specifično skupino ljudi, ko spor postane oseben, se odprejo mnoge rane iz preteklosti in na neki točki tudi človek postane žival. Med dramskim dogajanjem se razvijejo drugačni pogledi na skupnost, saj se protagonistom razkrijejo najbolj temne plati njihove osebnosti. V stiski si na primer pomagajo z mrmranjem mantre: Danes bom mojster svojih čustev. Če bom potrt, bom pel. Če bom žalosten, se bom smejal. Če se bom slabo počutil, bom dvojno delal, če se bom počutil inferiornega, bom nosil nove cunje, če bom občutil revščino, bom razmišljal o bogastvu. Po izkušnji niso več taki kot prej. V četrtem, zadnjem delu so vsi v popolnoma drugačnem položaju, kot so bili na začetku.

Oči igralcev odpirajo gledalcu pogled v hipna čustvovanja. Video kot del scenografije prikazuje oči igralcev, skozi katere gledalec vstopa v notranji svet likov, se nanje naveže in se z njimi spoprijatelji na podoben način kot ob televizijski seriji. A razlika med televizijo in gledališčem je ta, da se glavni osumljenec, osumljenka, morilec ali morilka pojavi neposredno pred gledalcem. K suspenzu prispeva tudi glasba, ki poudarja stanja in položaje, v katerih se znajdejo osebe nadaljevanke. Ste se tudi sami kdaj zalotili v družbeno prepovedanem sanjarjenju o družinskih članih? O umoru? Bolje, da takšna vprašanja pustimo ob strani.

Zahvale

Za sodelovanje se zahvaljujemo Zvezdani Novaković (vokal), Leni Hribar, Ivanu Lotriču in Filipu Samoborju (glasovi).
V uprizoritvi je uporabljenih nekaj verzov iz pesmi Življenje Nika Grafenauerja, Stare sanje Kajetana Koviča, Jesenski akvarel Janeza Menarta, Včasih greš Vinka Möderndorferja, Nekaj je v zraku Toneta Pavčka in Dekliška Cirila Zlobca.

Soavtorji videa
Oblikovalka špic in asistentka montažerka Valerie Wolf Gang
Direktorica fotografije Lea Aymard (Studio 303)
Asistent kamere in druga kamera Dejan Štefančič (famulVideoLab)
Snemalca zvoka Primož Debeljak in Matjaž Starin
Oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik (Zvokarna d. o. o.)

V špici je uporabljen posnetek Mateja Vraniča Velenje 2014 – 55 let mesta (Fotokom in Mestna občina Velenje).

Posebej se zahvaljujemo Vidu Vanji Vodušku, Tanji Awramovski, Gregorju Balogu, Samu Grandi, Alenki Hribar, Mojci Jelnikar,
Nataši Nakrst, Nini Ostan, Žigi Palčarju, Iztoku Podvršiču, Urši B. Potokar, Lini Rica, Tamari Stošić Balog, Mateju Stupici, Matiji Stupici, Vanji Šisernik, Boštjanu Vidrihu (VRC SPRINGS), Martinu Zanelliju Kovačiću, Pineti, d. o. o., Pula in dijakom Gimnazije Poljane.

Nagrada

2019

Maruša Majer
Nagrada Prešernovega sklada za vloge, ustvarjene v zadnjih treh letih (tudi za vlogo Irene Novak v Praznini spomina)

2018

Jette Ostan Vejrup – Dnevnikova nagrada za izjemen umetniški dosežek v MGL
za vlogo Birgitte Mrak (in za vlogo Hipolite v avtorskem projektu Sen kresne noči po W. Shakespearu ter za vlogo Levive v Življenju kot delu H. Levina)