Slamnik

O komediji Slamnik in njenem nastanku

Pariz, sreda 19. stoletja. Premožni in zaželeni samski moški Fadinard je tik pred poroko s Heleno, hčerko predmestnega vrtnarja Nonancourta. Nevesta je s kočijami, polnimi poročnih gostov, že na poti na prizorišče poroke. Na žalost je Fadinardov konj na poti domov ravnokar pojedel modni damski slamnik, ki ga je našel obešenega na nekem grmu. Slamnik je bil last poročene mlade ženske Anaide, ki se je za grmom skrivala z ljubimcem Émilom. Anaida, ki bi rada ohranila svoje dobro ime, od Fadinarda zahteva nov slamnik, češ da je njen mož zelo ljubosumen in ga bo zanimalo, kam je izginil njen dragi italijanski klobuk. Ko Fadinard ravno odide na misijo »slamnik«, se pripelje Helena z gosti. Fadinard ima pri iskanju klobuka veliko težav. Najprej obišče oblikovalko klobukov, svojo bivšo ljubico Klaro, potem snobovsko baronico, sledi ga vodijo še globlje v zamotane ulice Pariza, od ženske do ženske, od enega do drugega družbenega sloja, poročna procesija (in nevesta) pa mu je ves čas za petami …

Eugène Labiche (1815–1888) je francoski dramatik in komediograf, ki je posebno znan po vodvilu. Slamnik je njegovo morda najbolj znano delo, napisal ga je v sodelovanju s pesnikom in dramatikom Marcom-Michelom. Labiche je v tej igri združil dva najbolj priljubljena odrska žanra francoskega gledališča 19. stoletja: vodvil in dobro narejeno igro. Dediščina vodvila – tega je Labiche še posebej dobro obvladal – je v Slamnik vnesla satiro, posmehovanje buržuaziji in tipske like (prešuštnica, vase zagledana plemkinja, nepoboljšljivi samec, ljubimec, prisklednik, vojak itd.), dramaturgija dobro narejene igre pa trdno strukturo z (v primeru farse, tj. žanra, v katerega spada tudi Slamnik) obveznim ugodnim razpletom. Slamnik, ki poleg zmedene glavne figure iščočega, bežečega moškega v najboljših letih (nekateri kritiki so kljub komičnosti žanra delo znotraj Labichovega opusa razglasili za avtorjevega Hamleta) s svojimi protagonisti vseh družbenih slojev slika mikrokozmos francoske družbe v času drugega francoskega cesarstva, so v 170 letih od nastanka večkrat priredili tako za oder kot za film.

V MGL je priredbo – s posebnim poudarkom na ženskih likih – režiral mojster estetske, stilizirane komedije Diego de Brea, ki je v sezoni 2019/2020 režiral Volponeja Bena Jonsona in Stefana Zweiga.

 

Dobrodelna predstava

ob dnevu spomina na Gašperja Tiča bo v petek, 18. junija, ob 20. uri. Izkupiček od prodanih vstopnic bomo že tradicionalno namenili Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), in sicer akciji Pomežik soncu. S to akcijo želi ZPMS čim več otrokom zagotoviti brezplačne počitnice. Z vašo pomočjo jim lahko omogočimo teden brezskrbnega druženja ter razvijanja talentov in odkrivanja lastnih ustvarjalnih zmožnosti, obenem pa z ogledom predstave podprete tudi gledališče in naš igralski ansambel, ki si ob ponovnem odprtju gledališča znova želi nastopiti pred občinstvom v dvorani.

 

𝗛𝗮𝗹𝗮 𝗟𝟱𝟲 – novo prizorišče MGL

Obnovitev industrijskega objekta na Litostrojski cesti 56 v Ljubljani (Hala L56) med Litostrojsko cesto in Ulico Alme Sodnik je edinstvena priložnost, da spremenimo pogled na del nekdanjega industrijskega mestnega območja. V delu objekta sta že poslovna in gostinska dejavnost, za urbano kulturno življenje v njem pa bodo zdaj poskrbele umetniške vsebine. Prostor, ki ga je gledališko osmislila tehnična ekipa MGL pod vodstvom tehničnega direktorja Janeza Koleše, trenutno sprejme 300 gledalcev. V prijetnem preddverju (atriju) pa pred predstavo lahko pokramljate z drugimi obiskovalci naših predstav. V bližini je lokal Boschtiz – dnevna soba v osrčju Litostrojske cone, ki ponuja dobro glasbo, pijačo in hrano. Prilagamo tudi zemljevid.

zemljevid2