Taka sem kot vi, rada imam jabolka

Za naslov drame, ki pred nas postavi soproge treh nekdanjih diktatorjev in njihovega simultanega prevajalca Gottfrieda, naj bi si Walserjeva cinično izposodila citat nekdanjega libijskega voditelja Gadafija.

Igra ima obliko novinarske konference, na kateri bodo medijem najavili nastajanje filmske upodobitve življenj prisotnih žensk. Dve sta že ovdoveli, medtem ko soprogu tretje po njenih lastnih besedah sodijo na »grotesknem« nizozemskem sodišču, ker je obtožen zločinov proti človeštvu. Pred nevidnimi novinarji se postopoma odkriva globoko prepričanje vseh treh nekdanjih prvih dam, da se je negativno javno mnenje o njih izoblikovalo na podlagi nekakšnega krivičnega nesporazuma.

Podobnosti fiktivnih dam, ki jih avtorica poimenuje gospa Margot, gospa Imelda in gospa Leila, z resničnimi zgodovinskimi osebami Margot Honecker, Imeldo Marcos in Leilo Ben Ali seveda niso naključne. Avtorica nam jih predstavi v vseh medsebojnih podobnostih in tudi razlikah, ki na prizorišču vodijo tako v malenkostna pričkanja kot tudi v resnejše ideološke razdore. Igro odlikujejo lucidno poigravanje z dejstvi iz polpretekle zgodovine, jedek smisel za ironijo in humor ter angažirano opozarjanje na človeško neobčutljivost vladajočih elit.

V igri Taka sem kot vi, rada imam jabolka srečamo tri ženske, ki so zlorabile moč, le da tukaj ne govorimo zgolj o stotinah, temveč o sto tisočih mrtvih in milijonih na begu. Walserjeva je zelo podrobno preštudirala biografije šestih žensk, ki so znane iz polpretekle politične zgodovine.

Najbolj razvpita med njimi je Imelda Marcos, žena filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa, ki je skupaj s svojim možem vladala dvajset let, pri čemer sta družno preusmerjala državno bogastvo na svoje tajne račune in brutalno obračunavala z opozicijo.

Druga je samozvana kraljica Kartagine: Leila Ben Ali, priučena frizerka in znana lahkoživka, ki se je poročila s faliranim študentom Zino el Abidino Ben Alijem, ki je do obisti obvladoval tunizijske varnostno-obveščevalne službe in z vojaškim prevratom postal predsednik Tunizije. Skupaj sta v politični vsakdan Tunizije uvedla mafijske metode izsiljevanja, nezakonitega pridobivanje lastnine, najokrutnejšega obračunavanja z nasprotniki in opozicijo. Lik Leile je avtorica sestavila iz treh različnih žensk.

Tretja, mogoče slovenskemu občinstvu še najmanj znana, je Margot Honecker, žena predsednika bivše Nemške demokratične republike, ki je od leta 1963 do padca berlinskega zidu leta 1989 delovala kot ministrica za izobraževanje in vzgajala bodoče zavedne državljane. Njene vzgojno-izobraževalne metode so bile mešanica stalinističnih in nacističnih prijemov in so vključevale mučenje, ugrabitve in nasilne posvojitve otrok, obvezno vojaško vzgojo itd. Med vsemi tremi je edina, ki se ni pustila zapeljati blišču in bogastvu.

Vse tri političarke, ki se pri Walserjevi srečajo nekje v bivši Vzhodni Nemčiji na novinarski konferenci, da bi najavile začetek snemanja filma o svojih življenjih, so v izhodišču igre že na smetišču zgodovine. Zato se v preddverju dvorane, kjer čakajo na začetek novinarske konference, ukvarjajo s svojo zgodovinsko zapuščino.

Čakalnica pred odrom sveta je premajhna za vse tri in tako Walserjeva odstira njihove osebnosti s komičnimi nesoglasji, iz katerih kmalu postane jasno, da nobena od njih niti malo ne obžaluje svojih dejanj. Zgodovino in dogodke, ki so jim spodnesli njihove uzurpirane prestole, razumejo kot zaroto. Sebe in svojo vlogo v državah, iz katerih so izgnane, vidijo kot nedokončano nalogo, ki jo bo zdaj pomagal razjasniti film, bodisi igrani, dokumentarni ali operni. Stopnja patološkega narcisizma je pri vseh treh tako visoka, da na očitke o zlorabah moči, krvavih obračunih, krajah in mučenjih odgovarjajo le s prezirom in aroganco.

O avtorici

Theresia Walser je hči nemškega pisatelja Martina Walserja. Rodila se je leta 1967 v Friedrichshafnu, sredi devetdesetih let 20. stoletja je zaključila študij igre v Bernu, leta 1997 pa je debitirala kot dramatičarka. Zdaj je že uveljavljena sodobna nemška dramatičarka; napisala je več kot dvajset dram, večinoma so bile uprizorjene na nemških odrih in tudi drugod po svetu. Najprej je študirala igralstvo in se kasneje posvetila pisanju za oder. Sprva je pisala predvsem monologe za svojo rabo, saj je pogrešala vloge za ženske, nato pa je ugotovila, da je že ob pisanju tolikokrat preigrala igro, da je ne more več igrati, ker v njej ne najde ničesar novega. Svoja dela sestavlja natančno in zelo premišljeno, saj se zaveda, da so odrski svet in odnosi v njem struktura, sestavljena iz besed. Zato tudi ni posebej naklonjena postdramskim odrskim praksam, ki dramatikovo delo vzamejo samo za inspiracijo ter ne raziskujejo pomenov in podtekstov zapisanih replik. Pozornosti kritike je bila Walserjeva deležna že leta 1998, ko jo je strokovna žirija revije Theater heute razglasila za najboljšo mlado avtorico. Zaslovela je s črno komedijo King Kongove hčerke, v kateri so glavne protagonistke tri strežnice iz doma ostarelih, ki nemočne varovance podnevi negujejo, ponoči pa drugega za drugim ubijajo. V slovenskem gledališkem prostoru smo jo doslej poznali zgolj po tem dramskem delu.

Za sodelovanje se zahvaljujemo tolmaču in predsedniku Mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev AIIC Urošu Petercu.

Pri uprizoritvi nam je prijazno pomagalo Mednarodno združenje konferenčnih tolmačev.