Telo in nič

V Zgodovinskem atriju Mestne hiše je od 9. marca do 3. aprila 2016 na ogled razstava Brine Ivanetič Telo in nič.

Osnovna premisa razstavnega projekta TELO IN NIČ je prisotnost človekove odsotnosti. Umetnica svoj objekt zajema v nekdaj realni prezenci anonimnega posameznika, ki s svojimi telesnimi potezami formira odlitek pa tudi njegov negativ ‒ kalup. Telo je po besedah avtorice namreč najmanjši možni prostor človekove utesnjenosti, pa tudi produkt produciranja identitete, natančneje identitete produciranja (Deleuze-Guattari). Biopolitika, ki navidezno slavi telesno moč in svoj kapital oplaja s produciranjem vedno novih telesnih pomanjkljivosti, samopodobo posameznika spreminja v nelagodno objektnost med pripoznanimi in še nerazrešenimi karakterističnimi umestitvami. Absolutna razrešitev te ogroženosti lastne subjektivitete pa je le popolna mentalna ukinitev ali pa telo brez organov (A. Artaud).

Brina Ivanetič to nerazrešljivost poudari tako na formalni kot na konceptualni ravni dvodelnega razstavnega projekta. Krovni istoimenski naslov razstave umetnica črpa iz temne, a luminozne multimedijske inštalacije (Telo in nič, 2016), ki jo je zasnovala v okviru diplomskega dela na ALUO, izdelala pa v prostorih nekdanje tovarne Rog. Tej kubusni inštalaciji avtorica dodaja še mavčno zasnovo postelje, na kateri je odlila površino speče figure (Ko spimo nas ni, 2012). Izpraznjen anti-volumen svetlega spalnega prostora se lahko bere kot pobeg v nezavedni prostor sanj, neodvisen od omejitev telesa. V temini prostorskega kubusa pa se prezenca obolelega telesa zaznava zgolj preko posnetkov dihanja ter osvetljenih plastičnih odlitkov kot ostankov postopka antikancerogenega obsevanja.

V obeh primerih teoretsko percipirana »podoba« izgubljenega referenta trči ob svoje nasprotje: ne ostane nam le simbolična doprsna maska/podoba odsotnega posameznika, temveč tudi podoba odsotnosti v obliki izpraznjene lupine. Ta je estetizirana, umetniški proces pa temo smrti in spanca izvzame iz ravni notranjega izkustva ter jo zgosti na raven raziskovanega objekta, ki več ne nosi neposrednih lastnosti transgresije. Prazno mesto postane objektova substanca (R. Riha), izkušnja pa se v gledalcu prenese na slutnjo mejá lastnega obstoja.

(Katarina Stopar)

Brina Ivanetič (1987) je rojena v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Sergeja Kapusa in prof. Jožeta Baršija zaključuje štiriletni študij kiparstva na ljubljanski ALUO. Je prejemnica štipendije za nadarjene dijake in študente Mestne občine Ljubljana ter nagrajenka imenovane akademije za uspešno delo. Leta 2011 je prejela tudi odkupno nagrado na razstavi Cesarstvo čutil.

Spremljevalni program

SKOZI OČI TEORIJE: ODSOTNOST IN PRAZNINE V UMETNOSTI IN ARHITEKTURI

Ponedeljek, 14. marec 2016, ob 18. uri v Atrijski sobi Mestne hiše

Gosta pogovora: Sergej Kapus, izredni profesor za slikarstvo, ALUO, Tomo Stanič, arhitekt, akademski umetnik in urednik Glasila Praznine.

SPANEC IN SMRT - IZ SREDNJEGA VEKA V SODOBNOST

Ponedeljek, 21. marec 2016, ob 18. uri v Atrijski sobi Mestne hiše

Predavanje umetnostne zgodovinarke Zore Žbontar, ki je temo smrti in spanca v svoji diplomski nalogi obravnavala preko spoznanj socialne antropologije, arheologije, zgodovine religije itd.

Vodeni ogledi:

ponedeljek, 14. marec, ob 17. uri

ponedeljek, 21. marec, ob 17. uri

ter po predhodni najavi