Trije milijoni minut
Mojca Funkl, Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Klara Kuk | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl, Judita Zidar, Ana Pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl | Avtor fotografije: Peter Giodani
Klara Kuk | Avtor fotografije: Peter Giodani
Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Klara Kuk, Ana Pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Ana Pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar | Avtor fotografije: Peter Giodani
Ana Pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Klara Kuk | Avtor fotografije: Peter Giodani
Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Klara Kuk | Avtor fotografije: Peter Giodani
Tjaša Železnik, Judita Zidar, Mojca Funkl, Klara Kuk, Ana Pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Mojca Funkl | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Ana Pavlin, Mojca Funkl, Klara Kuk, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl, Tjaša Železnik, Ana pavlin | Avtor fotografije: Peter Giodani
Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl | Avtor fotografije: Peter Giodani
Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk, Tjaša Železnik | Avtor fotografije: Peter Giodani
Ko gre za sedem let življenja, ko gre za sedem let, ki se vrinejo v obdobje med tridesetim in štiridesetim letom, je razlika med moško in žensko situacijo precej velika.
(Eva Mahkovic, gledališki list)
O zgodbi
Uprizoritveno besedilo Trije milijoni minut, ki je nastalo na podlagi scenarija za film in igre 7 let (7 años) Joséja Cabeze, je priredila režiserka Barbara Hieng Samobor in igralsko zasedbo sestavila iz samih žensk – kar je posebna kakovost priredbe –, medtem ko v izvirniku nastopajo štirje moški in ena ženska. Štiri prijateljice so dolgoletne družabnice ustanoviteljice uspešnega podjetja. Poleg uspeha in mnogih skupnih spominov jih druži tudi »poslovna skrivnost«. Že nekaj časa vodijo dvojno knjigovodstvo: denar prenakazujejo v Švico in tako utajujejo davke. Nenadoma pa njihova vodja izve, da jim sledi finančna policija in da lahko agenti vsak čas zahtevajo vpogled v računalnike in druge dosjeje. Odvetnica ponudi izhod: če ena izmed družabnic prepiše zatajeni dobiček nase, bo krivda padla le nanjo. Ta, ki bi se žrtvovala, bi šla v zapor za predvidenih sedem let ter rešila preostale tri in tudi podjetje. Vznemirjena četverica najame mediatorko, ki naj bi jim pomagala doseči (spo)razumno izbiro. Elementi podjetniškega trilerja in kriminalne drame se med mediacijo sprevržejo v napeto igro psihologij.
Film 7 let je nastal v Netflixovi produkciji leta 2016 in je bil prvi film, ki ga je omenjeni spletni ponudnik video vsebin posnel v španskem jeziku. Avtor predloge José Cabeza je profesor za scenaristiko na Univerzi Rey Juan Carlos v Madridu. Filmski uspešnici je sledilo že več gledaliških priredb.
Iz članka o uprizoritvi Eve Mahkovic Fox Force Five, Interrupted
Ko gre za sedem let življenja, ko gre za sedem let, ki se vrinejo v obdobje med tridesetim in štiridesetim letom, je razlika med moško in žensko situacijo precej velika. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je prava, aktivna življenjska doba ženske pravzaprav še vedno samo okrog trideset let: od približno petnajstega leta do srede štiridesetih mora ženska opraviti vse: se izobraziti, začeti in utrditi kariero (in v njej tudi že doseči vrh), poiskati in poskrbeti za dom (kupiti nepremičnino?), obenem pa najti partnerja, zanositi in roditi otroke. Za kariero in otroke je kmalu prepozno in vse vemo, da je časovno usklajevanje, kaj ima prednost in kaj lahko še malo počaka, tudi v primeru, da imaš za oboje sploh realne opcije, izredno naporno. Tako sedem let v rodni dobi in času, ko bi morala ženska doseči vrh svoje kariere (in z njega tudi še ne zdrsniti), za žensko (ki se praviloma seveda tudi hitreje in slabše stara) pomeni več kot za moškega.
Fox Force Five je naslov serije, ki jo v kultnem filmu Quentina Tarantina iz devetdesetih Šund omeni Mia Wallace, ki bi morala v seriji igrati, vendar ta žal ni prišla dlje od pilotne epizode. Naslov serije se nanaša na skupino petih skrivnih agentk, ki imajo vsaka svojo posebnost, nekaj, v čemer so res dobre. /…/ Skupina ženskih skrivnih agentk po načelu za vsakogar nekaj tako pokriva vse rase in številna področja delovanja. Lahko bi rekla, da to velja tudi za skupino girlbosses iz Treh milijonov minut – vsaka je odlična na svojem področju. Sicer so vse belke (poleg tega pa še vse blond), vendar jih še vedno asociiramo na druge girl-power skupine, Spice Girls, girl squad, ki je na koncertih spremljala Taylor Swift iz obdobja albuma 1989, skupine punc torej, od katerih je vsaka posebej zase močna, lepa, sposobna, še močnejše pa so kot kolektiv. Žensko prijateljstvo, ki ga sestavljajo močne posameznice, ki se trudijo, da med seboj (kot zahteva patriarhat) ne bi nenehno tekmovale – za kar je najprej priporočljivo, da imajo vsaka svoje področje ekspertize.
Firma – za katero ne vemo točno, s čim se ukvarja (nekajkrat so omenjeni softveri in razvijanje idej, ki jih ima čez računalniška genialka Liza, ki je pred slabim desetletjem, ko je morala biti še zelo mlada, z nedefinirano prelomno idejo poskrbela, da so zdaj vse zelo bogate), vemo pa, da se v delovanju podjetja obrača veliko denarja –, je nastala iz ženskega zavezništva, morda celo prijateljstva. Nekaj tega je nakazanega že v tekstu, nekaj pa še poudarja uprizoritev: generacijsko sta si blizu Marčela in Veronika, nekoliko mlajši (tudi že sošolki s faksa) sta Karla in Liza. Kljub temu se zdi, da je skupina teh štirih blondink do nedavnega delovala ne samo kot skupina odličnih, po sposobnostih in talentih komplementarnih sodelavk (o čemer govorijo njihovi medsebojni opisi delovnih nalog, ki jih od njih zahteva mediatorka Hana), temveč tudi (in morda predvsem) kot skupina zaveznic: žensk, ki se med seboj ne le cenijo in so druga za drugo koristne, ampak se imajo tudi rade. V tem v celoti ženskem kolektivu (žensk na vodstvenih mestih) so funkcije podjetja sicer določene enako kot pri vseh drugih (glavna izvršna direktorica, finančna direktorica, tehnična direktorica in vodja PR), vendar vse pomembne odločitve sprejemamo skupaj, kot Hani razloži Veronika. /…/ Žal pa se v kriznem trenutku, kakršen nastopi pred začetkom igre, razkrije nova plat resnice podjetja in tudi nova plat resnice zavezništva tega ženskega kolektiva: da bo v ključnem trenutku skoraj vsaka poskrbela zase.
Iz članka o uprizoritvi Ignaca Focka Karte na mizo
Psihološki triler, ki se odvije v enem prostoru za mizo, na kateri je postavljena šahovnica, je kot nalašč za odrsko priredbo, ki se je je prvi lotil ugledni argentinski dramatik in režiser Daniel Veronese (v slovenščino imamo prevedeno njegovo Gledališče za ptice). Igra je bila premierno uprizorjena oktobra 2018 v Teatros del Canal, največjem madridskem sodobnem gledališču, pred kratkim pa je na podlagi Cabezovega teksta nastala tudi italijanska produkcija v gledališču Argot v Rimu.
V priredbi Barbare Hieng Samobor, ki je leta iz naslova igre preračunala v minute, zlasti pa v vseh pet vlog postavila ženske, se tematika seksizma, ki je v izvirniku zelo nedvoumna, umakne v ozadje – a le na prvi pogled. Takšen huis clos z izključno žensko zasedbo bi nas lahko spomnil, denimo, na film Françoisa Ozona: Osem žensk, med njimi Catherine Deneuve, Isabelle Huppert in Fanny Ardant, si v zasneženi vili, odrezani od sveta, zmeče v obraz skrivnosti, zamere in travme, »gospodar«, njihov mož, svak, brat, oče in zet pa v spalnici ne leži, kot mislijo one, skrivnostno umorjen, temveč posluša vsako besedo in nato iz obupa stori samomor. Zelo kostumski film se konča s skupnim objokovanjem, vrednim katere od Lorcovih tragedij. V Treh milijonih minut pa ne gre za francosko buržoazijo v petdesetih niti za tradicionalistično špansko podeželje v tridesetih, ampak za sodobni čas, in po tekstu sodeč je zamenjava vlog terjala samo tiste očitne, domala »obrtniške« posege. To jasno pokaže na eno, dasi nikakor ne edino, poanto: kako so vsi izzivi, uspehi in konflikti moškega tudi izzivi, uspehi in konflikti ženske, da pa ona v njih glas in glavno vlogo dobi šele in zgolj, če režiserka poseže v ustroj igre – ali pač sveta kot gledališča.
Enako ali celo večjo mero pozornosti kot četverici pa moramo nameniti osebi, za katero sprva niti ne opazimo, kako je v resnici ona sprožila psihološki mehanizem, v katerega drobovje nam igra daje vpogled. José Cabeza je v intervjuju razkril, da se je nekoč udeležil seminarja na temo obvladovanja konfliktov in bil navdušen nad delom pa tudi samim likom mediatorja. Zato je, ko je enkrat izoblikoval krovni zaplet za scenarij Sedem let, prav v mediatorju našel manjkajoči element, antipod družabnikom, ki mu je obenem predstavljal glavno vodilo v poteku zgodbe. To je povsem jasno s stališča kompozicije, kar zadeva osebnost mediatorja oziroma mediatorke (v priredbi ji je ime Hana Vagaja), pa lahko rečemo, da se točno njen značaj izkaže za najbolj niansiranega in njen razvoj za najpresenetljivejšega.