Volpone

Komedija Volpone ali lisjak elizabetinskega dramatika Bena Jonsona iz leta 1605 govori o človekovem hlepenju po denarju, prestižu, mladosti in ugodju, pa tudi o njegovi zmožnosti pretvarjanja in poigravanja z drugimi ljudmi, torej o umetnosti prevare – kot da je vpisana v človeško naravo.

Volpone (lisjak) se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil vse svoje imetje, zavaja in privablja lovce na dediščino, pri tem pa mu pomaga prisklednik Mosca (podrepna muha). Vrata Volponejevega doma si podajajo Voltore (jastreb), Corbaccio (krokar) in Corvino (vran), ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo dragocena darila in Volponeju obljubljajo nezaslišane usluge. Za prednost pred tekmecema je vsak pripravljen narediti marsikaj: Corbaccio namerava razdediniti svojega sina, Corvino je Volponeju voljan prepustiti svojo lepo in mlado ženo, Voltore pa ga s potvarjanjem resnice brani na sodišču. Torej, svet nezaslišanega pohlepa in prevar …

Volponeja je leta 1926 priredil in posodobil avstrijski pisatelj in dramatik Stefan Zweig. Skrčil je število oseb in izpustil stransko dogajanje, konec komedije pa spremenil tako, da denar razkerinkanega Volpona pripade Moscu. Naša uprizoritev, ki jo kot avtor priredbe in režiser podpisuje Diego de Brea, spaja obe različici komedije ter protagonista obravnava kot ultimativnega izzivalca lastne smrti.

Volpone je poln arhetipskih simbolov in antologijskih komičnih situacij, ki s kritičnim skalpelom s pomočjo ironije in sarkazma razgaljajo osebne in družbene anomalije. Predvsem človekov moralni propad in zlaganost ter njegovo neskončno prekomernost in neuravnoteženost, pogoltnost, megalomanijo, lenost, požrešnost, poželjivost … Morda je Volpone obenem tudi sinonim za tisto, kar imenujemo svoboda? Predvsem pa je vse našteto zagotovo in na žalost tudi zaščitni znak našega časa.