Žlahtni meščan

Molière se je v znameniti komediji Žlahtni meščan ponorčeval iz omejenega in povzpetniškega gospoda Jourdaina, ki mu v življenju sicer prav nič ne manjka, a se sramuje svojih meščanskih korenin in bi se rad za vsako ceno zrinil med aristokrate.

V zmotnem prepričanju, da si lahko z denarjem čez noč kupi omiko in ugled, gospod Jourdain kmalu postane tarča številnih prisklednikov in prevarantov. Ko Jourdain oznani, da hčerke Lucile ne namerava poročiti z nikomer, ki ne bi bil plemiškega rodu, ga iznajdljivo pripelje do roba norosti njen srčni izbranec Kleant. Preobleče se namreč v sina turškega sultana in s tem zbudi njegovo naklonjenost. Jedka satira se pri Molièru prevesi v obešenjaško burko in nazadnje izzveni v balet, v katerem se pomešajo plesalci različnih nacionalnosti.

O vsebini (povzeto po članku Žanine Mirčevske iz gledališkega lista uprizoritve)

Besedilo Žlahtni meščan je nastalo po naročilu, ki ga je Molière dobil z dvora Ludvika XIV. Naročilo je bilo povezano s temo »turški obred«, ki jo je izbral kralj sam. Naročili so prireditev (komični balet s plesom in petjem), na kateri se bodo kralj in dvorjani zabavali.

Molière se je lotil naročila, a namesto da bi parodiral Turke, je ustvaril meščana Jourdaina in prek njega parodiral dvorne ceremoniale, ki so imeli en sam namen – predstaviti blišč velikega vladarja. To, kar počne Jourdain, da bi pogostil markizo Dorimeno, ni nič drugega kot parodija na ceremoniale, ki jih je izvajalo plemstvo, da bi pokazalo svojo veličino. Molière je napisal besedilo, v katerem prevladujeta balet in petje, tako da se je kralj najverjetneje zabaval in niti posumil ni, da gre tudi za parodijo na njegove ceremoniale. Na prvi pogled besedilo deluje zabavljaško, vendar obravnava teme, ki segajo globlje v problematiko stvarnega in navideznega.

Besedilo med drugim razgali paradoks obreda. Obredi obstajajo zaradi gostitelja in ne zaradi gosta. V besedilu Žlahtni meščan je obred predmet komičnega, ker se za njegovo formo skrivajo neukost, plehkost, nerazgledanost, primitivnost; torej je obred sredstvo, s katerim zapolnimo praznino. Naša življenja so polna obredov. Pomislimo na vse »obrede« (ceremoniale in protokole), ki jih uprizarjamo vsak dan. Želja po dobro izvedenem obredu je absurd, ker obred postane cilj samemu sebi.

Zgodba je zelo preprosta. Meščan Jourdain si želi, da bi ga plemiči sprejeli kot sebi enakega. Iniciacija te želje je verjetno dejstvo, da se je zaljubil v markizo Dorimeno. V svet plemstva si želi vstopiti, da bi se ji približal. Zaljubljen je kot najstnik, ki nima ne poguma ne stila, da bi to izrazil. Njena bližina mu popolnoma zadošča in pripravljen je narediti ali dati vse, da bi dobil priložnost za srečanje in pogovor z njo. Zaradi slepe zaljubljenosti izgubi pamet in iz sebe naredi osla, ki ga drugi izkoriščajo.

Molière je v besedilu pokazal tudi »grdo« plat meščanskega. V dirki za dobiček buržujski sloj ni nič bolj človeški ali pošten. Dobiček je nad vsem in vsak upošteva misel, da »cilj upravičuje sredstva«. Na začetku Jourdain deluje komično, proti koncu pa se njegova komičnost stopnjuje do farsične groteske, ki postane srhljivka o Jourdainovi transformaciji. Posamezniki okrog njega so brezsrčni in niti enega ni, ki bi mu poskušal odpreti oči. Jourdain ne pride do točke prepoznavanja oz. streznitve. Ostane izgubljen v svoji lastni idealni projekciji o sebi kot plemiču. Kljub veliki neumnosti je neskončno simpatičen, ker je v svojem stremuštvu iskren in čist. Stremuštvo je značilnost našega časa in ni dvoma, da se bo v Jourdainovi podobi ali v podobi ostalih, ki ga obkrožajo in izkoriščajo, prepoznal marsikdo od nas …

Nagrade

2018

27. FESTIVAL DNEVI KOMEDIJE, CELJE

Eduard Miler
Žlahtni režiser 

Iva Krajnc Bagola
Žlahtna komedijantka
za vlogo Gospe Jourdainove (in za vlogo Hero v mjuziklu Trač G. Tiča in D. Hercega  (koprodukcija z Gledališčem Koper))

Matej Puc
Nagrada Prešernovega sklada 2018 
za vlogo Doranta (in za vloge Zevsa v Homerjevi Iliadi (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD), za vlogo Malcolma v uprizoritvi Dunsinane D. Greiga, za naslovno vlogo v Peeru Gyntu H. Ibsena (koprodukcija s SSG Trst), za vlogo Valeria v Leonceu in Leni G. Büchnerja, za vloge Pierra Kiriloviča Bezuhova, Vojaka in Mrtveca v Vojni in miru L. N. Tolstoja in S. Purcăreteja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) ter za vlogo Demetrija v avtorskem projektu Sen kresne noči po W. Shakespearu)