Neža Klančar

Neža Klančar je članica plavalnega kluba Olimpija od leta 2007 dalje. Kot kadetinja se je že uvrstila v slovensko reprezentanco in nastopila na Olimpijskem festivalu Evropske mladine v Utrechtu. Leto dni kasneje je zmagala z rekordom prvenstev na igrah Comen Cup v Izraelu in si med plavalci prislužila tudi naziv najboljše kadetinje Slovenije. Leta 2015 je nastopila na prvih Evropskih igrah v Bakuju in v močni konkurenci zasedla končno 6. ter 10. mesto posamično, ter še 7. mesto v mešani štafeti. Na tekmovanju je izpolnila tudi normo za nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu v Singapurju in z 11. mestom dosegla najvišjo slovensko posamično uvrstitev na tem prvenstvu, leto kasneje pa je na mladinskem evropskem prvenstvu dosegla 7. mesto in še dve uvrstitvi v polfinale. Zadnje leto mladinske konkurence je v evropskem prvenstvu z novim absolutnim državnim rekordom v disciplini 50 m prosto dosegla tretje mesto. Isto leto je na svetovnem mladinskem prvenstvu kot edina finalistka osvojila najboljšo uvrstitev slovenskih plavalcev na prvenstvu. Njen vrhunec v mladinski konkurenci je bil nastop na mladinskih olimpijskih igrah, leta 2018 v Buenos Airesu in osvojitev dveh bronastih medalj v disciplinah 50 in 100 m prosto. Na svojem prvem nastopu v članski konkurenci se je na evropskem prvenstvu uvrstila v polfinale na svojih prvih sredozemskih igrah je osvojila tretje mesto v disciplini 100 m prosto. 4 leta kasneje pa dve srebrni, prav tako na sredozemskih igrah, pa je osvojila kar štiri medalje, dve zlati, srebrno in bronasto, olimpijske igre v Tokiu pa so ji ušle za pičlih 9 stotink. Po operaciji je dobro okrevala in se podala v nov lov za olimpijsko normo, ki pa je postavljena še višje kot na prejšnjih OI. 16-letno sodelovanje s trenerjem Tomažem Torkarjem in nenehni napredek se kažeta tudi v nastopih na največjih tekmovanjih lanske sezone, saj je kar šestkrat popravljala državni rekord na svetovnem prvenstvu v kratkih in dolgih bazenih. Vrhunec lanske sezone pa je bilo evropsko prvenstvo do 23 let, kjer je dominirala v svojih disciplinah in osvojila kar tri naslove evropske prvakinje. Močno trka na vrata finalov svetovnih prvenstev in olimpijskih iger v Parizu. Veseli se tudi odličnih pogojev za trening v Ljubljani, ki jih bo ponudil plavalni center Ilirija.

Ekaterina Vedeneeva

Foto: IG Ekaterina Vedeneeva, larrea.photos

Ekaterina Vedeneeva, članica kluba za ritmično gimnastiko TiM, s svojimi rezultati premika mejnike slovenske ritmične gimnastike že od leta 2018. Po odličnih rezultatih v letu 2021 (prve OI za slovensko ritmiko), in po spremembi tekmovalnega pravilnika, ki je še povečal konkurenčnost njenih tekmovalnih sestavov, se je odločila podaljšati svojo športno pot do IO v Parizu leta 2024. V letu 2022 se je po številnih kolajnah na spomladanskih svetovnih pokalih in osvojitvi 1. mesta v skupnem seštevku svetovnega pokala s trakom, na EP v Tel Avivu uvrstila v vseh pet finalnih nastopov, na julijskih Svetovnih igrah v ameriškem Birminghamu je osvojila bronasto kolajno v vaji s trakom. To je bila prva kolajna s svetovnih prvenstev za slovensko ritmično gimnastiko in prva kolajna po kar 15 letih za celotno slovensko gimnastiko. V letošnjem letu je potrdila, da še vedno spada v sam svetovni vrh ritmične gimnastike. Na majskem evropskem prvenstvu v Bakuju je osvojila bronasto kolajno s kiji, na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Valencii pa bronasto kolajno s trakom. Z odličnim nastopom v mnogoboju pa si je prav na svetovnem prvenstvu prislužila tudi olimpijsko vozovnico za Pariz 2024.

Nagrade za delo v daljšem časovnem obdobju na strokovnem in organizacijskem področju sta prejela

Franci Mirnik

Franci Mirnik, rojen Ljubljančan, je že kot najstnik pozimi drsal in poleti plaval na bajerju v Polju, najbolj pa ga je prevzel hokej. Vse do leta 1971 je igral za HK Slavijo, po končani igralski karieri pa se je leta 1975 podal v trenerske vode in postal trener mladih pri HK Olimpija. Istočasno je prevzel delo kot pomočnik trenerja mladinske reprezentance Jugoslavije vse do razpada skupne države. Po osamosvojitvi Slovenije je deloval kot trener in kasneje kot tehnični vodja pri hokejski reprezentanci mladih Slovenije do 18 let, in sicer vse do leta 2010. Hokejsko kariero je nadaljeval še v HK Triglav in HK Prevoje. V letu 1970 se je zaposlil v takratnem Zavodu Tivoli kot električar, kmalu pa je zaradi vrhunskih organizacijskih sposobnosti postal vodja programa v Hali Tivoli. Vse do upokojitve leta 2010 je bil uspešen vodja izvedbene ekipe neštetih vrhunskih prireditev. Na oder, parket in led so v petih desetletjih postavili praktično vse, kar se je dalo, saj so gostili kar 17 športnih panog, koncerte, živi šah, gledališke, baletne in operne predstave pa tudi cirkus, folkloro, kmečko poroko, tekmovanje frizerjev, modne revije in kongres informatikov. Franci Mirnik, vse od začetka aktivno sodeluje pri sami izvedbi Teka trojk pod okriljem Timinga Ljubljana. Od upokojitve leta 2010 je prevzel delo ekonoma Košarkarskega kluba Olimpija in ga opravlja še danes. Tudi to delo opravlja s srcem, velikokrat je tudi mentor in prijatelj prenekateremu košarkarju ali drugemu športniku, ki mu prekriža pot v dvorani Stožice in Hali Tivoli. Še vedno je zagret navijač in športni navdušenec, ki živi za ljubljanski šport, ne glede na panogo. Delo v športu Franciju Mirniku ni nikoli samo delo, je način življenja in odlikuje ga izjemna pripadnost vsakemu projektu na področju športa ne glede na športno panogo ali društvo. Še vedno brez pomisleka priskoči na pomoč ali podari dragocen nasvet ter neprecenljive izkušnje svojim naslednikom v Javnem zavodu Šport Ljubljana. 

Miha Ledinek

Miha Ledinek se je rodil 5. marca 1951 v Trbovljah. Že v srednji šoli, ko se je učil za kuharja, je spoznal sorodno dušo Joži, domačinko izpod Šmarne gora. Kot 22-letnika sta sprejela drzno odločitev in se odločila, da prevzameta gostilno na Šmarni gori. Ta takrat ni bilo osnovnih, danes povsem samoumevnih pogojev bivanja, kot sta elektrika in tekoča voda. Kljub vsemu temu sta ustvarila družino in s hčerkama preživela 16 pionirskih let. V času njegovega aktivnega delovanja na Šmarni gori, to je od avgusta 1974 do oktobra 2010, smo bili priča velikim spremembam na vseh področjih. Med drugim je Šmarna gora postala eden najbolj obiskanih naravnih športno-rekreativnih objektov na širšem področju Ljubljane. Vseskozi je znal prisluhniti potrebam obiskovalcev, katerih število se je večalo iz leta v leto. Ob tem je vseskozi aktivno sodeloval pri urejanju komunalne infrastrukture, ki danes, tudi po njegovi zaslugi, omogoča obiskovalcem dostojno preživetje časa na Šmarni gori. S somišljeniki je skrbel tudi za urejanje poti in nemalokrat poskrbel za reševanje pomoči potrebnih ponesrečencev na šmarnogorskih poteh. Miha je bil vsa ta leta strasten in aktiven podpornik vseh športno obarvanih dogodkov, ki so se odvijali na Šmarni gori. Brez njega se v tistih pionirskih letih ne bi rojevala zmajarstvo in padalstvo. Na Šmarni gori so se novembra ’92 postavljali temelji Slovenskega gorskega teka, kar je pripeljalo do zanesljivo najbolj prepoznavnega gorskega teka v Sloveniji. Korenine Teka na Šmarno goro segajo v jesen ’79; od tiste deževne jeseni pa do danes je tek doživel 44 ponovitev in je tako ena od športnih prireditev z najdaljšo tradicijo v Slovenji; po tem kriteriju ga prekašajo le še »veleprireditve«, kot so Pokal Vitranc, Planica, Zlata lisica in seveda ljubljanski Tek trojk. Šmarnogorski tek je 29 let gostil finale Pokala Slovenije v gorskih tekih in 20 let finale Svetovnega pokala v gorskih tekih, na šmarnogorskih strminah so se merili najboljši gorski tekači svetovnega formata. Vse to je pripeljalo do tega, je bil pomladi 2020 v prvi tovrstni anketi svetovne zveze za gorske teke proglašen za »Naj gorski tek na svetu« (Greatest mountain running race all time). Seveda je Miha svoje doprinesel tudi pri rekordu Šmarne gore; z njegovo pomočjo poskušamo ugotoviti, kje so človeške meje za vzpon na Šmarno goro. Izkazalo se je, da so časi pod enajstimi minutami dosegljivi. Brez njega si Šmarno goro težko predstavljamo.