Bela vrba (Salix alba L.) je dobila ime po beli barvi spodnjega dela listov. Drevo zraste do 25 metrov visoko in doseže premer do 60 cm. Največkrat raste ob gozdnih robovih, na obrežjih voda in močvirnih travnikih. Vrba uspešno raste na rastiščih, kjer se razmere vlage pogosto spreminjajo in kjer menjaje prihaja do poplav in suš. Potrebuje sončno ali polsenčno lego, le čista senca ji ne odgovarja.

Skorja je siva in z leti razpoka, po vejah pa je gladka in svetlejše sive barve. Krošnja drevesa je velika, sestavljena pa je iz dolgih visečih vej. Mladi poganjki so rdečkaste barve in so izredno upogljivi. Listi so suličasti in dolgi od 7 do 10 cm. Vrbe so dvodomne rastline, z ženskimi cvetovi na eni in moškimi cvetovi na drugi rastlini. Cvetovi so združeni v mačice. Moške mačice so dolge okoli 7 cm in imajo po dva prašnika in rumene prašnice. Ženski cvetovi so manjši in rahlo povešeni. Bela vrba cveti marca in aprila, cvetovi pa se pojavijo približno ob istem času kot listi. Plodovi bele vrbe so majhne okroglaste tvorbe, polne semen, ki imajo na zgornjem koncu šopke majhnih belih dlačic. Vrbe so večinoma žužkocvetke, njihovi opraševalci so čebele in to je njihova prva spomladanska paša.

Bela vrba se razmnožuje s semeni ali s potaknjenci. Da lahko doseže talno vodo, razvije globoko glavno korenino, ki seže tudi do 4 metrov pod zemljo, ter številne površinske korenine. Zaradi močnega koreninskega sistema so uporabne za utrjevanje strmih brežin.

Bela vrba je zdravilna rastlina, ki so jo včasih s pridom uporabljali za lajšanje bolečin, saj vsebuje podobno snov kot aspirin – salicin. Nekoč so oglje, pridobljeno iz lesa bele vrbe, uporabljali pri izdelavi smodnika, lubje pa so uporabljali za strojenje. Les vrbe je zelo mehak in primeren za obdelavo, vendar ni odporen niti proti vremenskim vplivom niti proti glivam ter insektom. Mlade šibe vrbe se uporabljajo v pletarstvu.