Divja češnja (Prunus avium L.) zraste do 25 metrov visoko in običajno ne preseže 0,8 metra v premeru. Ko doseže starost okoli 60 let, preneha rasti v višino in les začne trohneti. Divja češnja se pojavlja posamezno ali v manjših skupinah v mešanih gozdovih, kjer je veliko drugih drevesnih vrst. Dobro uspeva na toplih in sončnih rastiščih z bogatimi in svežimi tlemi. Suša ji ne ustreza. Divja češnja ima v gozdu pomembno vlogo. Njen opad izboljšuje lastnosti tal. Plodovi so hrana številnim pticam, ki raznašajo koščice in tako skrbijo za njeno razširjanje.

Skorja divje češnje je rjavo-siva in tanka. Je gladka in posejana z lenticelami. Pri starejših drevesih se lubje lušči v trakovih, skorja pa razpoka. Deblo poteka pogosto skoraj do vrha. Koreninski sistem se prilagodi globini gozdnih tal. Divja češnja cveti aprila in maja ter se istočasno olista. Cvetovi so bele barve in združeni v sedeče kobule po tri. Plodovi dozorijo sredi poletja in so manjši kot pri domači češnji. Listi so enostavni, podolgovati in eliptični. Dosežejo dolžino do 12 cm. Na vrhu peclja sta dve jasno vidni rdeči žlezi.

Les divje češnje dosega visoke cene, saj je zaželen za izdelavo furnirja, pohištva in glasbil. Je rdečkasto rumen ali rdečkasto rjav. Na prostem les ni obstojen. Pri gorenju sprosti veliko toplote, sprošča pa tudi prijeten vonj po češnjevih cvetovih. Plodove divje češnje lahko uživamo surove ali pa kot marmelado, kompot, sok, liker, vino, žganje, sladice. Divja češnja ima tudi številne zdravilne lastnosti.