Pravi ali domači kostanj (Castanea sativa Mill.) zraste do 35 metrov visoko in doseže premer do 3 metre. Dobro uspeva na globokih, rahlih, zmerno vlažnih tleh. Ustrezajo mu kisla in humozna tla. Potrebuje veliko sončne svetlobe.

Ima mogočno in široko krošnjo. Prosto rastoča drevesa so večdebelna in ovejana skoraj do tal. Skorja je rjavo sive barve in v mladosti gladka, s starostjo pa po dolgem globoko razpoka. Nazobčani listi so jajčaste oblike, dolgi do 30 cm, gladki, zgoraj temno zelene barve in spodaj svetlejši. Cvetovi obeh spolov rastejo na skupni pokončni osi. Cveti junija in v začetku julija, plodovi pa dozorijo in odpadejo oktobra. Plod je kostanj skupaj z bodečo ježico, ki se odpre s štirimi loputami. V ježici najdemo od 1 do 3 kostanje. Pravi kostanj je enodomna, večinoma žužkocvetna vrsta, vendar se oprašuje tudi z vetrom.

Les je srednje trd in težak ter trajen in kakovosten, podoben hrastovemu. Uporablja se za izdelavo pohištva, sodov, glasbil, drogov, za železniške pragove, za gradnjo ladij in mostov ter v rezbarstvu. Ker imata les in skorja do 10 odstotkov čreslovine, se uporabljata za izdelavo tanina.

Plodovi (kostanj) se uporabljajo v prehrani. Eno odraslo drevo v povprečju obrodi od 100 do 200 kg kostanja. Listje se uporablja v zdravilstvu.

Domači kostanj so skupaj z vinsko trto pri nas razširjali Rimljani. Dočaka lahko visoko starost ter izredne debeline. Vendar dandanes domači kostanj sodi med najbolj ogrožene drevesne vrste v Evropi. Zaradi bolezni “kostanjev rak” (Cryphonectria parasitica) so zdrava drevesa že zelo redka. Povzroča jo gliva, ki je s Kitajske skozi Severno Ameriko prišla v Evropo. V začetku so napadena drevesa pospešeno odmirala, nato pa se je pojavil virus, ki je okužil glivo. Propadanje dreves se je ustavilo in danes pravi kostanj v naših gozdovih še vedno uspeva.