Rdeči bor (Pinus sylvestris L.) je do 40 metrov visok zimzelen iglavec, ki doseže do 1 metra premera in dočaka starost 600 let in več. Je svetloljubna drevesna vrsta in dobro prenaša sušo, sončno pripeko in zmrzal. Glede tal je nezahteven in pogosto uspeva kot pionirska vrsta na siromašnih ali degradiranih rastiščih. Razvije globoko glavno in močne stranske korenine ter se zelo močno ukorenini.

Skorja je siva, z višino pa postane rumenkasto-rdeče barve in se lušči v tankih zaplatah. S starostjo postane skorja zelo debela, globoko razbrazdana. Krošnja je redka. Iglice so sivkasto-zelene barve in dolge do 8 cm. Izraščajo v šopkih po dve ter ostanejo na drevesu 2 do 3 leta.

Je vetrocvetna vrsta in cveti maja in junija. Moški cvetovi so rumeni in podolgovato jajčasti. Ženski cvetovi so združeni v drobna, rdeča ali rjava 5 mm dolga pokončna storžasta socvetja, ki običajno v parih ali posamezno rastejo na koncu letošnjih poganjkov. Iz njih se razvijejo storži, ki so dolgi od 3 do 7 cm ter dozorijo septembra ali oktobra v naslednjem letu.

Les rdečega bora je lahek in srednje trd. Ima rumenkasto do rdečkasto beljavo in rjavordečo črnjavo. Njegova uporaba je kot pri večini drugih iglavcev zelo široka: v gradbeništvu, pri vodogradnjah, v mizarstvu, za stavbno pohištvo, kot rudniški les, za ladijske pode, tramove idr. Lepa borova debla so odlična za jambore. Borova skorja se uporablja pri čiščenju onesnaženj z nafto. V iglicah je veliko vitamina C in eteričnih olj, zato jih uporabljajo v zdravilstvu. Iz rdečega bora so nekoč pridobivali smolo, smolnate borove trske pa so uporabljali za razsvetljavo.