Če iz razglednega stolpa Ljubljanskega gradu pogledamo na Ljubljano, hitro ugotovimo, da smo obkroženi z naravo. Ljubljana iz narave črpa, se iz nje uči, predvsem pa jo spoštuje. Čeprav skorajda polovico občine pokrivajo gozdovi, ki skupaj z ostalimi zelenimi površinami obsegajo kar tri četrtine celotne površine mesta, v Ljubljani vztrajno širimo zelene kotičke.

Na območju mesta najdemo štiri krajinske parke: Krajinski park Rožnik, Tivoli in Šišenski hrib, ki leži v neposredni bližini mestnega središča. Znotraj njegovih meja smo ohranili številne naravovarstveno pomembne vrste, ki so uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Park je hkrati izjemno priljubljen med meščani, ki se tam rekreirajo, sproščajo ter uživajo v stiku z naravo.

Drugi je Krajinski park Ljubljansko barje, ki obsega kar 135 km2. Močvirne ravnice zaznamuje neskončen mozaik travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic, zaradi načina obdelave travnikov se je ohranila bogata biotska raznovrstnost. Ljubljansko barje ima posebno mesto v zgodovini – tu so arheologi leta 2002 odkrili ostanke 5200 let starega lesenega kolesa z osjo, ki velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Prazgodovinsko kolišče na Ljubljanskem barju je od leta 2011 vpisano na UNESCO seznam svetovne dediščine.

Tretji park, Krajinski park Zajčja dobrava, je najstarejši med krajinskimi parki z avtohtonim nižinskim gozdom, medtem ko se četrti Krajinski park Polhograjski dolomiti ponaša s pestro biotsko raznovrstnostjo in z endemičnimi vrstami.

V neposredni bližini je eden najstarejših botaničnih vrtov v Evropi, ki deluje že od leta 1810 in je njihova najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z nepretrganim delovanjem.