O prvih dokazih »urbanega čebelarstva«  govorimo v primeru naselbinskega griča Tell Rehov, v dolini reke Jordan. To arheološko najdišče iz 10. stoletja pred našim štetjem daje zanesljive dokaze, da se je človek že v zgodnji fazi družbene organiziranosti pridobitno ukvarjal s čebelarjenjem. Še več, čebelaril je znotraj naselbinske gruče, kar pomeni, da urbano čebelarjenje obstaja, odkar lahko govorimo o mestnih naselitvenih oblikah.

Glede na to, da gredo mesta vedno bolj v smer ozelenitve mestnih jeder, da ljudje sledijo trendu zdravega načina življenja, samopreskrbe in celostnega stika z okoljem, se dviga tudi družbena ozaveščenosti o pomembnosti čebel za preživetje in obstoj celotnega ekosistema.

Tako je danes v velikem razcvetu po svetu in tudi pri nas, urbano čebelarstvo. Obsežna francoska raziskava je dokazala, da so mestne čebele celo bolj zdrave, dolgožive in medonosne od podeželskih sestric, kar pripisujejo biotski pestrosti, prehranski raznolikosti in odsotnosti pesticidov.

Pionir urbanega čebelarstva

V Ljubljani velja za pionirja urbanega čebelarstva Franc Petrovčič, ki že od leta 2010 uspešno čebelari na terasi Cankarjevega doma in v BTC Cityju.

Panje najdemo na številnih ljubljanskih strehah, tako gostoljubje čebeljim panjem že nekaj let ponuja tudi Center kulture Španski borci v Mostah, pa najbolj urbani in zeleni B&B Hotel Park, vsak dan pa se pojavi kašen dodaten panj na kateri od ljubljanskih streh.

Kljub temu je podoba čebelarstva še vedno vezana pretežno na podeželje, zato nas urbane čebelarje in privržence čaka še veliko dela, da izničimo neutemeljene predsodke, ki so povezani z urbanim čebelarstvom.

Specifike urbanega čebelarjenja

Meja urbanega čebelarjenja v Ljubljani je avtocestni obroč, kjer lahko naštejemo več kot 200 čebeljih panjev. Razdalje med njimi so majhne in lahko bi rekli, da vsi skupaj predstavljajo en velik čebelnjak, kar pomeni, da je potrebno za čebele tudi enako in istočasno poskrbeti, tako glede hranjenja kot tudi tretiranja proti boleznim, da se doseže dober učinek. To zahteva veliko usklajenost in sodelovanje med čebelarji za kar si prizadeva Društvo Urbani čebelar.

Čebelarji v mestu morajo imeti poleg velikega posluha za čebele tudi veliko znanja in biti morajo dnevno prisotni, predvsem v dobri rojenja.

Vsi ljubljanski urbani čebelarji združeni v Društvu Urbani čebelar, sledijo pri svojem delu dobri čebelarski praksi in uporabljajo pri delu s čebelami le ekološke pripravke. Medsebojno se izobražujejo in obveščajo.

Nemalokrat zahteva delo tudi veliko napora, saj se panji nahajajo na težko dostopnih strehah.

Mestni učni čebelnjak

Ljubljana se ponaša s svojim čebelnjakom, ki stoji v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, za čebele v njem pa skrbi prof. dr. Janko Božič s študenti biotehniške fakultete. Čebelnjak so zasnovale študentke arhitekture Staša Gašić, Teja Kralj, Marisa Grnjak, Bernarda Hidi, pod strokovnim mentorstvom Mihe Dešmana, Vlatke Ljubanović in ob pomoči Sare Slivnik in Gorazda Trušnovca.

Čebelnjak je v celoti izdelan iz macesnovega lesa. Ima zeleno streho in je opremljen s fotovoltaično enoto, ki zagotavlja elektriko v čebelnjaku, ki omogoča različne meritve in spremljanje procesov v panjih.

Območje panjev (v čebelnjaku je 8 AŽ panjev) in prostora za čebelarja, loči od gledalcev steklena stena, ki omogoča obiskovalcem varno opazovanje čebelarja pri delu in spremljanje izletanja čebel.