Začetek poti je v vasi Podgrad (leži naprej od Zaloga, v smeri proti Lazam). Pohodniki lahko tu pustijo avtomobile, lahko pa nadaljujejo levo v hrib do Turistične kmetije Pri Lazarju, od koder se jim odpre prelep pogled na Ljubljansko kotlino, Šmarno goro, Kamniške Alpe, Triglav in na sotočje treh rek – Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Save. Od kmetije vodi pot skozi gozd po grebenu do vzpetine Grmadnik nato pa se nadaljuje do domačije Pri Tomažetu.  Tu je do 2. Svetovne vojne, ko po dolini Besnice še ni bilo poti, potekala povezava med Ljubljano in Litijo. Po njej pa so vozili les, steljo, ipd. Stalne spremljevalke takih poti so bile nesreče o katerih pričajo znamenja in kapelice. Križ na T'rjavem klancu  stoji kot spomin na nesrečo, ki se je zgodila ob prevozu lesa, ko je voznika do smrti stisnil voz, znamenje pri Jesihu pa je bilo postavljeno v spomin na dogodek, ko sta se oče in hči vračala s sejma v Stični, kjer sta prodala vole. Na poti so ju ustavili roparji, ju okradli in kmeta ubili. Pot se nato spusti levo mimo kapelice skozi bukov gozd, do izvira Gradolskega potoka, se dvigne do domačije Jakopič, in mimo spomenika padlemu komandantu v 2. svetovni vojni, nadaljuje do domačij Kostevc,Črnivec in Balant v vasi Vnajnarje. Gre za vas, kjer so kmetije med seboj ločene zaokrožene celote, ki ležijo po grebenu. Zaradi ugodne lege in talne podlage, se je tu v začetku 90-tih let 20. stoletja začel, v okviru programa Celostnega razvoja podeželja in obnove vasi (CRPOV), razvoj sadjarstva. Kmetije danes nudijo različne vrste sadja, med drugim tudi jagode. Združene so v Sadno cesto med Javorom in Jančami. Vse do 60-tih let 20. stoletja so bile to samooskrbne kmetije. Pridelovali so žito, redili živino in do konca 2. svetovne vojne pridelovali celo lan. Tradicionalna arhitektura je prisotna žal samo v sledovih. Pri domačiji Balant pa še stoji tradicionalna stanovanjska hiša, kjer so ohranjeni vsi značilni elementi notranje razporeditve prostorov (veža, štiblc, kamra), kot tudi značilno fasadno okrasje (vitice in napis IHS v tehniki štuka).

Pot se nadaljuje čez gozd do Podružnične osnovne šole Janče v Gabrju pri Jančah. Podružnične šole so vitalnega pomena za ohranjanje poseljenosti podeželja. Učenci skrbijo za sadovnjak, na šoli pa poteka v okviru programa Modrost stare mame v Deželi jagod, prenos tradicionalnih znanj. Udeleženci se seznanijo z izdelavo cvetja iz papirja. V vaseh pod Jančami naj bi ga izdelovali že v drugi polovici 19. stoletja. Z njim so v zimskem času, ko ni bilo svežega rezanega cvetja, krasili kapelice in Marijine oltarje v času Marijinega meseca (maja), glavne oltarje cerkva in bogkove kote. Izdelovale so ga večinoma ženske in to pozimi, v prostem času ali po naročilu za posebne priložnosti. Velike rože iz papirja so našle svoje mesto na pogrebnih vencih. Še danes ga uporabljajo za okraševanje brinovega vrha velikonočnih butaric, ki si jih je moč vsako leto ogledati na cvetno nedeljo v sprevodih pred cerkvami na Jančah, Prežganju in Veliki Štangi. Že nekaj let pripravljajo prebivalci Vnajnarij tudi butaro velikanko, ki jo okrasijo z več kot 300 cvetlicami iz papirja.

Pot se nato vzpne do velike kapelice pod Jančami. Postavljena  je bila 1897 leta v spomin na epicenter velikega potresa, ki je v noči s 14. na 15. april 1895 stresel in porušil dobršen del Ljubljane. Zaključi se pri Planinskem domu na Jančah. Najvišji vrh Mestne občine Ljubljana (792 m.n.v.) naj bi ime dobil bodisi po janičarjih, bodisi po jagenjčkih (jančkih). Že od nekdaj so  Janče priljubljena izletniška točka za Ljubljančane – do Laz ali Kresnic so se pripeljali z vlakom, potem pa nadaljevali peš na Janče. Danes je to osrednji prostor za različne prireditve (Jagodne nedelje v juniju in Kostanjeve v oktobru, kresovanje, …). Leta 1869 so časopisi ob propagandnem izletu nemških Turnerjev iz Ljubljane na Janče, zabeležili krvavi spopadov z domačini. Kmetje so Nemcem iztrgali zastavo, jo poteptali in jih nagnali. Avstrijske oblasti so nato poslale na Janče orožnike in četo vojakov. Mnogo kmetov je bilo obsojeno na zaporne kazni, spopad pa je zahteval tudi smrtno žrtev.

Izhodišče poti je na končni postaji avtobusa mestnega potniškega prometa št. 13 v Sostrem. Pot vodi najprej po glavni cesti v smeri Sadinje vasi, potem pa se pri tabli Češnjica odcepi na levo proti vasi. Že na začetku vasi se odpre pogled na tipično gručasto vas in na travniški nasad sadnega drevja, ki je v preteklosti predstavljal tradicionalno veduto tega območja, danes pa so žal prepuščeni propadanju. Pot teče skozi vas, mimo kmetij Snopičar in Mrkotovc, ki se ukvarjata s sadjarstvom, do vasi Zagradišče. Za vasi Zagradišče, Češnjica, Orle, Podmolnik, Sadinja vas in zdajšnje naselje Sostro je bilo, in je še vedno, značilno izdelovanje cvetnondeljskih butaric, ki jim danes s skupnim imenom pravimo »ljubljanska butarica«. Sestavljene so pretežno iz raznobarvnih oblancev, ki so v pentljah nanizani okoli lesene osnove, na vrhu pa imajo šop iz ciprese ali resi podobnega zelenja parkeljčkov.  Butarice so začeli izdelovati že konec 19. stoletja, večji razcvet pa je dejavnost doživela v 30. in 40. letih 20. stoletja, kot dopolnilni vir zaslužka. Do 1. svetovne vojne so bile butarice sestavljene samo iz zelenja (bršljan, cvetoča resa in drugo zelenje), v obdobju med obema svetovnima vojnama so mu izmenično, v vencih, začeli dodajati oblance,  ki so v 30. letih 20. stoletja skoraj popolnoma zamenjali zelenje.

Iz vasi Zagradišče vodi skozi gozd makadamska pot do glavne ceste na Javor. Vasi Javor in Ravno Brdo ležita na tem osrednjem grebenu, od koder se odprejo lepi razgledi na okolico. Na eni strani se spuščajo poti v dolino Besnice, na drugi pa v dolino Panške reke. Med 2. Svetovno vojno je bil 200 metrski pas po Javorskem grebenu zravnan z zemljo, saj je tu potekala bodeča žica, ki je obkrožala Ljubljano.  Meja je potekala na prelazu Pečar, kjer je ob vodnem koritu potekala komunikacija med prebivalci ene in druge strani. Območje je znano po pletarstvu, ki je vse do 70-tih let 20. stoletja predstavljalo dodatni zaslužek kmetom tega območja. Pot nas pelje po slemenu proti Malem Vrhu. V zadnjem delu se priključi na Gozdno naravoslovno učno pot Mali Vrh. Povratek je predviden po isti poti.

Start in cilj poti je pred Kmečkim turizmom Pri Jakopcu v središču vasi Mali Lipoglav (dostop: Ljubljana Sostro – Podlipoglav – Mali Lipoglav ali Motel Grosuplje – Perovo – Zgornja Slivnica – Mali Lipoglav).  Pot je imenovana po hribu Pugled, ki je s 615 m. n. v. najvišja vzpetina tega področja in poteka po gričevnatem območju jugovzhodnega dela Mestne občine Ljubljana, delno pa tudi po meji z občino Grosuplje. Dolga je približno 14 kilometrov, speljana pa je skozi šest zaselkov na tem območju – Mali in Veliki Lipoglav, Repče, Brezje, Selo pri Pancah in Pance.  Zanimivi so izvori imen teh vasi. Veliki in Mali Lipoglav naj bi dobila ime po lipah, ki stojijo ob cesti, ki vodi v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki obstaja več razlag: Veliki leži višje od Malega; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; v vsaki vasi naj bi posadili po dve lipi, ker naj bi na Velikem Lipoglavu rastli hitreje, je tako postal Veliki. Pance naj bi bile po pripovedovanju »hudo stara vas« o čemer pričajo tudi prazgodovinske najdbe. Nastale naj bi na vzpetini, ker so se tako lažje obranile Turkov. Če so Pance in njeni prebivalci med domačini »veljali za boljše«, pa so imeli Selo pri Pancah za slabše in revnejše naselje. Prebivalci Sel so bili še posebej jezni, če so jim rekli, da so iz »pustih Sel«. Vas Repče naj bi dobila ime po tem, ker so njeni prebivalci »pozimi repo okopavali«. Območju pod Pugledom, v bližini vasi Brezje, kjer je še danes bolj močvirno rečejo »Na izeru«. Zgodba namreč pravi, »da naj bi ime nastalo, ko je hlapca z vprego, ki je bil nekega dne na planjavi, tam ujelo neurje. Voda je hitro narasla, nastalo je jezero in hlapec se je utopil. Čez nekaj dni pa je voda prinesla samo usnjene trakove.«

Na Malem Lipoglavu stoji vaška sušilnica zasadje, ki so jo postavili 1937 leta, na pobudo vaškega učitelja Alojza Trčka. Dve lesi za sušenje je, ker je odstopil zemljo za postavitev sušilnice, uporabljal sosednji kmet, ostali dve pa sta bili na voljo drugim kmetom v vasi, ki so bili solastniki. Bila je zgrajena iz kamna in je imela deset les, prepletenih s srobotom. Vsak kmet je sam poskrbel za drva in sam sušil svoje sadje. Sušilnica je bila med vojno požgana in je na pobudo lastnika zemljišča in ob podpori Mestne občine Ljubljana, obnovljena konec 90-tih let 20. stoletja.

Pot vodi preko Pugleda do Velikega Lipoglava. Na vrhu je spomenik, posvečen padlim v 2. svetovni vojni. Okrog in okrog Pugleda so bile v času že pred vzponom železa in še po njem  višinske utrjene naselbine, med katerimi po velikosti in pomembnosti  izstopata Molnik in Magdalenska gora. V vasi Veliki Lipoglav lahko pohodniki zaključijo krog in nadaljujejo proti Malem Lipoglavu ali pa naredijo večji krog, ki jih popelje v dolino Panške reke. Tu so v tako imenovani Srebrni dragi do leta 1939 kopali srebrno rudo in  jo vozili v Ljubljano na predelavo. Rudnik so zaprli, ostal pa je še zelo dobro viden jašek. Pot se nato dvigne do Panc ter se nadaljuje do izhodišča na Malem Lipoglavu.

Izhodišče poti je vas Podgrad pri Ljubljani. Dostop je možen z osebnim avtomobilom po cesti od Zaloga proti Lazam ali pa peš s postaje mestnega potniškega avtobusa št. 11 oziroma z železniške postaje v Zalogu (25 minut hoje). Pot pohodnike najprej pelje mimo kemične tovarneArbo. Gre za ena najstarejših kemičnih tovarn na slovenskem. Na tem mestu je že leta 1450 delovala Osterberger Ölfabrik – oljarna, kjer so izdelovali firnež, oljne barve in špirit. Leta 1860 je pogorela. Po 1. Svetovni vojni sta jo kupila kemika Ana in Evgen Kansky in jo obnovila. V njej so izdelovali eter in druge kemikalije. Po 2. svetovni vojni so tovarno nacionalizirali in preimenovali v Kemično tovarno Arbo, ki je izdelovala dodatke za lake in barve. Leta  1992 je bila vrnjena lastnikom. Obratovati je prenehala 2001 leta.

Pot se iz doline reke Besnice dvigne do Vile Kansky, kjer so še vidni ostanki spodnjega srednjeveškega gradu in se nadaljuje do Starega gradu po Kašeljskem hribu, od koder je lep razgled na ostrn pod Zalogom, kjer je od 2. do 4. stoletja nad tedanjim sotočjem Ljubljanice in Save stala rimska utrdba, ki je varovala tedanji prehod čez Savo proti Trojanam. Oba srednjeveška gradova oz. utrdbi sta bila v lasti vitezov Ostrovrharjev (Osterbergi). Grad (Vila Kansky)– prvi grad na tem mestu so postavili Spanheimi v 13. stoletju, po izumrtju Gallenbergov pa je ostal neposeljen in je hitro propadel. Leta 1789 je baron Jožef Kalasanc Erberg z Dola, ruševine gradu podrl in na njihovem mestu pozidal renesančno vilo. Imela je rdečo fasado, zato so ji pravili tudi Rdeči grad. Leta 1932 sta zakonca Kansky tu zgradila današnjo vilo. Stari grad– najstarejša omemba gradu je v delilnem pismu iz l. 1256, po katerem je Osterberg pripadel Filipu Spanheimu, oglejskemu patriarhu in salzburškem nadškofu. Grad je bil tako najprej v rokah rodbine Spanheim, ki ga je verjetno že tedaj opustila in nekoliko nižje zgradila nov grad.  Po njihovem izumrtju so gospostvo do leta 1360 imeli v lasti Goriško-Tirolski grofje, zatem do leta 1567 pa Gallenbergi. Zadnji od njih, Jurij pl. Gallenberg, je umrl v bitki s Turki leta 1562 med službovanjem v Bihaču. Potem so ga do leta 1688 imeli v lasti Raspi z Dola, nato pa do 19. stoletja dolski Erbergi. Kasneje je grad prehajal iz rok v roke, nekaj časa je bil v lasti Franca Povšeta, od 1930 leta pa je v lasti podgrajskih tovarnarjev Kansky.  

Pot se od ruševin starega gradu spusti do kamnolomov mlinskih kamnov. Nahajališče in tukajšnja izdelava mlinskih kamnov je navedena že v zapuščinski razpravi ob izumrtju osterberških gospodov Gallenbergov, iz leta 1567. Tu so sekali mlinske kamne že v poznem srednjem veku, večinoma v premeru okoli enega metra in debeline 20 centimetrov. Po ogledu kamnolomov se pot dvigne do vznožja Starega gradu in se spusti do potoka Besnica, ga preči in se vzpne na nasprotni hrib Murjevko, od koder je lep pogled na ruševine in kamnolom ter na Janško hribovje. Pot se konča na Turistični kmetiji Pri Lazarju nad sotočjem Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Ljubljanica in Sava sta bili plovni in vir oskrbe z ribami. Sotočje je omenjal že Valvasor, vendar je navajal sotočje štirih rek – Ljubljanice, Save, Kamniške Bistrice in Besnice. Po Savi so splavarji (»flosarji«) vozili les in se zahvaljevali sv. Miklavžu (Nikolaju) za varovanje pred nesrečo. Po Ljubljanici je nekoč potekal rečni tovorni promet med Kranjsko in Hrvaško, pristanišče je bilo v Zalogu.

Pot se začne in konča v Vikrčah, v bližini gostilne Kovač. Iz Vikrč se vzpnemo na Grmado (676 m.n.v.), na šmarnogorskem sedlu pa se pot obrne navzdol. Po poti je razvrščenih 14 stojišč, opremljenih s tablami, katerih vsebina opozarja na zanimivosti, vezane na raznolikost gozda, skozi katerega hodimo, na sedmih so navedena imena gozdnih združb, ki poraščajo tla v okolici. Na vrhu Grmade je razgledna tabla, ki pomaga obiskovalcem pri prepoznavanju okolice. Gozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi je bila ena prvih gozdnih učnih poti v Sloveniji, saj je bila urejena že leta 1974. Namenjena je šolarjem, planincem, izletnikom, rekreativcem – vsem, ki si želijo ob rekreaciji in uživanju v naravi obnavljati staro ali pridobivati novo znanje. (Gozdna učna pot po šmarnogorski Grmadi, Marijana Tavčar, MOL 2002)