Zgodovina modernega urbanističnega načrtovanja v Ljubljani je stara komaj nekaj več kot sto let. V tem obdobju je mesto zraslo iz provincialnega središča, ki je imelo komaj 36.000 prebivalcev, v sodobno državno prestolnico s skoraj 300.000 prebivalci. Rast in razvoj mesta je od potresa pa vse do danes urejala vrsta regulacijskih in urbanističnih načrtov ter prostorskih planov.

Prva pomembnejša prelomnica v urbanističnem razvoju moderne Ljubljane je bil potres, ki je leta 1895 zamajal temelje starega provincialnega mesta in pospešil izdelavo v letu 1898 potrjenega prvega popotresnega regulacijskega načrta za njegovo obnovo. Prvič v zgodovini je bil urbanistični razvoj mesta predmet strokovne razprave ter postavljeno vprašanje kompleksne prenove mesta, rasti in prometne ureditve. S svojimi predlogi sta pri njegovi pripravi sodelovala tudi Camillo Sitte in Maks Fabiani.

Po prvi svetovni vojni se je ponovno pristopilo k iskanju urbanističnih rešitev za rastoče in razvijajoče se mesto, svoje predloge sta med drugimi prispevala Jože Plečnik in Ivan Vurnik. Leta 1935 bil izdelan Načrt regulacijskih ozemelj Velike Ljubljane, nekaj let kasneje (1939) pa potrjen še Regulacijski program za mesto Ljubljana. Leta 1940 je sledil javni natečaj za pridobitev konkretnejših urbanističnih rešitev, na katerem so sodelovali tudi arhitekti Ravnikar, Tepina in Tomažič, pri katerih je že zaznati vpliv sodobnega dogajanja v evropskem urbanizmu.
Late 1953 je Urad za regulacijo Ljubljane pripravil regulacijski načrt (avtorji: N. Bežek, B. Simčič in M. Župančič), ki je že upošteval krakasti model razvoja mesta. Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni pa je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (GUP), ki je bil sprejet leta 1966. Osnova za njegovo pripravo je bila vrsta teoretičnih študij in predhodnih urbanističnih raziskav.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nastal Dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000. Celoten sklop dokumentov in postopka njegove priprave – od strokovnih podlag, javne razprave do sprejetja dokumenta – je nosil ime Ljubljana 2000.

V letu 2002 je MOL na osnovi obsežnega svežnja novih strokovnih podlag sprejela dokument z nazivom Prostorska zasnova, ki je na strateški ravni opredeljeval nadaljnji razvoj v prostoru. Njegova izdelava sicer ni bila predpisana s takrat veljavno zakonodajo o urejanju prostora, bil pa je pripravljen kot strokovna osnova za pripravo nove generacije urbanističnih aktov, ki so sledili.

Leta 2007 je MOL javnosti predstavila Vizijo prostorskega razvoja 2025. V viziji so bile izpostavljene prostorske in družbene vrednote, ki jih bo mesto uveljavljalo, predstavljeni pa so bili tudi povsem stvarni razvojni projekti – zametki nastajajoče Ljubljane 21. stoletja.

V skladu z določili Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) je bil nato v l. 2010 sprejet novi Občinski prostorski načrt MOL (OPN), ki ima strateški in izvedbeni del. V OPN so ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine ter varstvenih zahtev določena izhodišča ter cilji prostorskega razvoja občine, načrtovane so prostorske ureditve lokalnega pomena ter definirani podrobnejši pogoji umeščanja objektov v prostor. V skladu z razvojnimi potrebami mesta je do danes doživel že več sprememb in dopolnitev.

Prihodnji postopki priprave občinskih prostorskih aktov ter njihovih sprememb in dopolnitev bodo potekali skladno z veljavno prostorsko zakonodajo - Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2) in Gradbenim zakonom (GZ).